Dublinčani
Žanr | kratka zgodba, novela |
Narodnost | irska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Kondor |
Prevod |
Tina Mahkota |
Ključne besede | Družbena neenakost, Irska, Minljivost, Mladost |
Zbirka petnajstih zgodb irskega mojstra sodobne književnosti
Irski pisatelj, pesnik in literarni kritik James Joyce (1882-1941), sicer eden od velikanov književnosti 20. stoletja, se je sicer bralcem najbolj vtisnil v spomin z epskim eksperimentalnim romanom Ulikses (1922), vendar pa je že osem let prej opozoril nase z zbirko petnajstih zgodb Dublinčani, ki odslikava žalostno realnost irske družbe v njenem najbolj temačnem obdobju naraščujočega in vse bolj radikalnega nacionalizma, nasilnih verskih konfliktov in političnih napetosti z Veliko Britanijo.
Zgodbe prikazujejo življenja predstavnikov irskega srednjega sloja, ki se prebijajo skozi težak vsakdanjik; med drugim v Sestrah spremljamo mladega fanta, ki preko obujanja spominov na nedavno preminulega duhovnika odkrije temačne plati njegove osebnosti, Evelina predstavi neodločno mlado dekle, ki želi z mornarjem zapustiti Irsko, v Po tekmi skuša študent Jimmy impresionirati svoje bogate vrstnike, Pajdaši postavi v ospredje revnega pisatelja in alkoholika, ki stresa svojo jezo nad sinom, v zaključni noveli Mrtvi pa bralec spremlja počitniško zabavo, katere udeleženci se zapletejo v otožni pogovor o minljivosti, izgubljeni mladosti ter bližajoči se smrti.
Dublinčani je zbirka, ki se z značilno irsko grobostjo in poetičnostjo loteva univerzalnih tematik otroštva, adolescence, zrelosti ter iskanja ravnotežja med zasebnim in javnim življenjem.
Objavljeno: 04.10.2024 13:40:12
Zadnja sprememba: 04.10.2024 13:40:12
Ko je stopila ven, so se ulice svetile od dežja, in vesela je bila svojega starega rjavega dežnega plašča. Tramvaj je bil poln, in sedeti je morala na majhnem stolčku na koncu vagona, obrnjena proti vsem ostalim, prsti na nogah so se ji komaj dotikali tal. V glavi je urejala, kaj vse bo postorila in premišljevala, da je dosti bolje biti neodvisen in imeti lastni denar v žepu. Upala je, da bodo preživeli lep večer. Prepričana je bila, da ga bodo, ni pa si mogla kaj, da ne bi pomislila, kakšna škoda je, da Alphy in Joe ne govorita. Zdaj se kar naprej prepirata, ko sta pa bila dečka še skupaj, sta bila najboljša prijatelja: ampak tašno je življenje.
(str. 110)