Dva bregova, ena reka
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2021 |
Založba | Meander |
Prevod |
Sabina Imamović |
Ključne besede | Iskanje identitete, iskanje samega sebe, Posvojenci, Posvojitev, Samske matere, življenjske spremembe, življenjske zgodbe, življenjski dogodki |
V knjigi Dva bregova, ena reka spremljamo življenjski zgodbi Kerry Hayes in Noaha Martineauja, ki so ju ločili kot otroka. Ko njuna mati ni bila več sposobna poskrbeti zanju, je Kerry pristala v sirotišnici, njenega dveletnega bratca pa so dali v posvojitev. Od tu dalje je njuno življenje teklo v popolnoma različnih smereh. Zdaj sta že oba odrasla. Kerry je skrbna in ljubeča mama samohranilka, ki živi s sinom Kianom v nevarnem predelu Londona in dela kot čistilka hiš bogatašev. Nikoli ni pozabila svojega bratca, za katerega je kot deklica skrbela, preden so ju ločili.
Noaha je posvojila ugledna družina, pri kateri je bil deležen ljubezni in priložnosti, da je pridobil dobro izobrazbo ter postal uspešen odvetnik. Ima ženo in hčerko, živi v lepi hiši, vendar se njegov zakon znajde v težavah. Čeprav so mu povedali, da je bil posvojen, ni nikoli želel brskati po preteklosti in izvedeti več o svojem poreklu. Vedel ni niti, da ima polsestro.
Kerry sprva svojemu bratu piše pisma in jih pošilja v posvojitveni center, kjer upa, da jih bo nekega dne prevzel, ko se jo bo odločil poiskati. Ker se to ne zgodi, njeno življenje pa še naprej ubira neprijazna pota, se nazadnje odloči, da ga bo poiskala. Ko se po desetletjih končno srečata, se njuni življenji zopet prepleteta v obujanju njune preteklosti, pa tudi v skrbi in ljubezni drug do drugega.
Zgodba, polna ljubezni, sočutja, bolečine, pa tudi modrosti.
Objavljeno: 06.12.2021 14:37:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:51
Ta trenutek preprosto ne bi mogel biti v večjem nasprotju s surovostjo in žalostjo, ki sem jo izkusil maloprej. Tako intenzivno dno, ki mu je sledil optimistični vrh, ki ga je ustvarila skromna senca, ježek in ljudje, ki jih imam rad. Prav zaradi teh drobnih trenutkov je življenje vredno živeti. Zaradi trenutkov, ki jih sicer jemljemo za samoumevne. Tistih trenutkov, za katere mislimo, da jih bo vedno v izobilju. Toda če sem se v zadnjem letu česa naučil, je to spoznanje, da moramo sleherni trenutek, naj bo dober ali slab, vesel ali boleč, ceniti kot bežna darilca, kar dejansko tudi so.
Str. 329