Dva koraka po mokri mivki

Sedem poleg nje in samo strmim lahko v majhno dekletce, ki me ne neha presenečati. Rada bi odkrila njeno skrivnost. Kako lahko vse prenese z nasmehom? Kje črpa mir in moč, da lahko prestane vse te preizkušnje? Prav, lahko bi rekli, da je samo otrok in se že ne zaveda vsega, ne misli na prihodnost in hitro pozabi na pretekle slabe izkušnje … Gotovo. Vendar sem prepričana, da to ni vse. Thais se ne predaja bolezni, temveč živi svoje življenje. Bori se za to, kar lahko spremeni in sprejme to, čemur ne more ubežati. Kakšna modrost! Kakšna lekcija! Vedno bolj jo občudujem. /…/ Nenavadno je imeti dve hčeri, vsako v svoji sobi, med njima pa nepremostljiv hodnik. Še bolj pa je pretresljivo videti njuno prihodnost, ki ubira dve popolnoma nasprotni smeri. Čez nekaj tednov bo Azylis končno lahko prestopila in začela raziskovati svet, ki se skriva za vrati njene sobe. Ubira pozitivno smer. Medtem pa se Thais popolnoma umika. V življenju je najprej celo stanovanje prehodila pokonci, potem po vseh štirih in nazadnje končala v svojem stolčku. Ničesar od tega ne bo nikoli več zmogla. Poznala bo samo to, kar ji bomo o življenju z druge strani štirih sten in njene pravokotne blazine prinesli mi. Njen svet je torej omejen na dva metra v dolžino in devetdeset centimetrov v širino. Šagrinova koža, ki mi para srce. /…/ Bolezen je kot mlin na veter; če bi se midva bojevala z njo, bi samo mešala zrak. Nimava energije, da bi jo zapravljala tja v en dan; že dolgo nazaj sva se predala. A to še ne pomeni, da stojiva križem rok. Pred seboj imava drugačen izziv: KO NE MOREMO VEČ ŽIVLJENJU DATI DNI, DODAJMO ŽIVLJENJE DNEVOM. Tu poteka najin boj. Nikjer drugje.