Dvigalo : (krajši roman)
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2011 |
Založba | Litera |
Ključne besede | Medosebni odnosi |
Kako varljiv je lahko občutek, da te nekdo brezpogojno sprejema. Tega v naravi ni.
V prvih petih poglavijih romana nas avtor vpelje v svet svojih petih literarnih oseb. Pred nami zaživijo: Tina (poslovna sedemindvajsetletnica), Viktor (ločeni direktor, uspešen poslovnež na pragu sedemdesetih), Dan (ležerni novinar v tridesetih), Irena (ločenka z dvema otrokoma in dvema službama) in Samo (računalničar in grafični oblikovalec, ki v svojih tridesetih živi z mamo). Nekateri od protagonistov se srečajo že v prvem delu romana, usoda pa vseh pet poveže, ko v petek obstanejo v pokvarjenem dvigalu velike poslovne stavbe, od koder jih rešijo šele v ponedeljek. Njihovo prisilno skupno bivanje se iz majhnega nesrečnega dogodka stopnjuje do bivanjsko ekstremne situacije, v kateri se spremeni razmerje moči med literarnimi osebami, ob esksistencialni ogroženosti pa se spremeni tudi njihova osebnost. Oseba, ki je bila v zunanjem svetu najmočnejša na socialni lestvici, postane najšibkejša, človek z na videz najbolj humanim sistemom vrednot, je notranje najbolj razkrojen. Roman, ki bralčevo pozornost v drugem delu ohranja s prevladujočimi dialogi in presenetljivimi obrati, nam ob primerjavi oseb pred in po okvari dvigala nudi številne iztočnice za razmišljanje o tem, kaj je v življenju bistveno, o razliki med videzom in resničnostjo in o vplivih različnih medosebnih življenjskih instalacij.
Objavljeno: 25.11.2017 08:37:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:16
»Misliš, da je drugim ljudem kaj lažje kot tebi? Da so srečnejši in bolj zadovoljni? Samo nas poglej! Kakšna življenja pa imamo? Tri dni bomo zaprti v dvigalu, pa nihče ne bo niti opazil, da nas ni! Misliš, da je Dan kaj na boljšem kot ti, ker se šopiri in kaže lažno samozavest? Ali pa Viktor, ki nima v življenju ničesar razen svoje službe? Ali pa jaz, navzven zmeraj popolna, popularna, z množico prijateljev… Ti nekaj povem? To niso prijatelji, to so znanci. Ko se zvečer vrnem domov, v prazno stanovanje, sem ravno tako sama kot ti. Ko imam težave, ko mi je hudo, ko me je strah in ko bi se rada s kom pogovorila, nimam nikogar, ki bi ga lahko poklicala, na kogar bi se lahko zanesla, ki bi me razumel … Vsi smo osamljeni, samo da nekateri to pač bolje skrivamo kot drugi.« (Str. 117)