Dvoje sanj Marije Kozina : vrnitev sester klaris v Slovenijo

Prve sanje so bile srhljivo videnje, nočna mora. V domači hiši so na tleh v mlaki krvi ležala trupla njenih staršev in brata Janeza. Njihovi obrazi so odsevali nasilnost udarcev, ki so jih prejeli. Videnje je bilo neznosno.
Druge sanje so bile polne svetlobe, polne notranjega veselja. Široka dolina, po kateri sta tekli dve reki, in hrib, ki se je dvigal ob njunem sotočju, na obzorju pa so se dvigale gore in smrekovi gozdovi… Na hribu je stal samostan in zaslišala je glas: “Nekoč bo to tvoj dom.” (str. 27)

Situacija se je zaostrila: partizani so bili vse bolje organizirani, zaprli so območje, kamor nihče ni mogel vstopiti brez dovoljenja. Zelo grobo so aretirali kakih petnajst ciganov, ki so potovali v karavani brez uradnih dokumentov, in jih odpeljali v gozd pod Boncarjem. Mlade in stare, matere z dojenčki v naročju, otroke, ki so se držali za krila svojih mater, so postavili na rob jame, ki so jo izkopali, in jih drugega za drugim postrelili. Trupla so popadalav jamo; takoj za tem pa jih je prekrila prst. (str. 42)

Naslednji dan so na smrt obsodili osnovnošolsko učiteljico, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti. Njen edini zločin je bil ta, da je odkrito priznala svojo vero v svojem delovnem okolju, ki je bilo močno povezano s komunisti. Zaman je moledovala, naj jo ubijejo potem, ko se bo njen otrok rodil. Sama si je morala izkopati grob, ki je postal tudi grob njenega nerojenega otroka. (str. 43)