Ebenovina

Ryszard Kapuscinski, poljski pisatelj, novinar, eden najbolj cenjenih svetovnih poročevalcev, je prepotoval ves svet in njegove reportaže, zbrane v več knjigah, so najbolj slavni opisi drugega in tretjega sveta v 20. stoletju. Od začetka šestdesetih let je kot dopisnik Poljske tiskovne agencije spremljal prevrate v Latinski Ameriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu ter razpad Sovjetske zveze. Kot otrok je v Varšavi doživel strahote druge svetovne vojne, kar se mu je za vedno vtisnilo v spomin. Zaradi te izkušnje je lahko kasneje razumel vse, ki so se zaradi vojn in nesreč znašli na dnu. Njegova prva strast je vedno ostala Afrika, kjer je spremljal osvobajanje afriških držav izpod kolonializma. Spoznaval jo je štirideset let in o njej napisal več zelo odmevnih del. Tudi v knjigi Ebenovina se nam kaže kot izjemen opazovalec življenja in odličen pisec, predvsem pa dober poznavalec družbenih in političnih razmer v Afriki, ki zna sedanjost povezovati z znanjem o preteklosti. Njegove reportaže so pravzaprav literarna besedila, pravi eseji. Življenje in vsakdanji vrvež opazuje povsod, na tržnicah, v revnih predmestjih, v mestih in na vaseh. Odpovedal se je privilegijem, ki naj bi jih imel kot belec, stanoval je pri domačinih ali v najetih sobah, polnih stenic, potoval s karavanami, bil lačen, žejen in utrujen, malarijo je preživel v revni četrti med Afričani … vse to je potrpežljivo prenašal z namenom, da bi razumel in doživel njihov odnos do sveta. V delu so zajete tudi osebne zgodbe diktatorjev: Idi Amina, Mengistuja, liberijskega diktatorja dr. Tubmana in drugih. Zanimajo ga warlordi, gospodarji vojne, ki namesto bogatih ropajo revne. Med njegove ugotovitve sodi tudi ta, ki jo je zapisal na zadnjih straneh knjige: »Razisem, sovražnost do drugih, prezir in hotenje, da bi jih iztrebili, imajo svoje korenine v kolonialnih odnosih v Afriki. Tam je bilo že vse izmišljeno in preizkušeno več stoletij prej, preden so totalitarni sistemi te temačne in sramotne izkušnje presadili v Evropo 20. stoletja. Druga posledica tega, da je stike z Afriko obvladoval maloštevilni razred topoglavih primitivcev, je dejstvo, da se v evropskih jezikih ni razvilo besedišče, s katerim bi mogli ustrezno opisati druge, neevropske svetove. Ogromna področja življenja Afrike ostajajo v celoti neznana, celo nedotaknjena prav zaradi določenega siromaštva evropskih jezikov.«