Eh, srce ti moje ljubljeno : izbrane pesmi
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Knjižnica Kondor |
Pesnik Tone Pavček, tudi esejist, prevajalec in urednik, samosvoje ime slovenske poezije, se je rodil leta 1928 v Šentjurju pri Novem mestu v kmečki družini in to je treba povedati zato, ker je bil vse življenje navezan na zemljo domačo, na kateri in od katere je zrasel in dozorel, o kateri je pisal, jo ljubil, jo pogrešal in nikoli pozabil – in se zgrudil vanjo. Leta 2011 je umrl v Ljubljani in zdaj – v pesmih, med nami v spominu, globoko v srcu svojih bližnjih – živi. Samo spremenil se je, kot bi rekel on.
Diplomiral je pravo na ljubljanski Pravni fakulteti. Kratek čas je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato novinar in urednik na RTV Ljubljana, ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od 1972 pa do upokojitve je bil glavni urednik Cankarjeve založbe. Temu kratkemu življenjepisu pa je vsekakor treba dodati, kako je 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani srčno prebral Majniško deklaracijo, ki jo je med drugimi spisalo in podpisalo tudi Društvo slovenskih pisateljev.
Prve pesmi je napisal že v gimnaziji, a odmevneje se je njegovo ime poleg Menarta, Zlobca in Koviča pojavilo v prelomni pesniški zbirki Pesmi štirih. Označili so jih za intimiste, pri Tonetu Pavčku moramo vsekakor dodati še njegov značilni vitalizem, »Murnovski poet« pa o njem Kmecl zapiše v spremni besedi. Po zbirki Pesmi štirih se je od njih poslovil in zakorakal po svoje do konca. V Tovariški pesmi zapiše: “Hvala, prijatelji, da ste me spremljali. Dalje / moram sam.”
Njegov opus se je razpel od mladostnega vitalizma, ki je sicer vse do konca, čeprav včasih poniknjeno, vztrajal v njegovi poeziji in tudi v življenju – grenčina istrske zemlje je rodila njegove ljubljene trte, istrsko sonce jih je sladilo – pa do elegičnih tonov, zasmrtnih razmišljanj, v mladost vračajočih se spominov (po materini in sinovi smrti), vse do obupa, iskanja globine neskončnosti in smisla vesolja … Ves vročičen, se zdi, je vse svoje pesniško življenje zapisoval in pripovedoval verze, ki je iz njih puhtela zemlja in z vsem, kar je od nje prihajalo, je bil življenjsko in umetniško povezan. In od zemlje je prihajalo dobro in hudo, ljubezen in izguba, rojstvo in smrt. In v takem loku so kot nebesna mavrica nastajale njegove pesniške zbirke: Sanje živijo dalje,1958 (Vabilo, Ljubezenska uspavanka, Preproste besede); Ujeti ocean, 1964 ( Tovariška pesem, Pomladna, Pesem odhajanja ); Zapisi, 1972 ( O sebi, O smrti, O zemlji, Za sina); Dediščina,1983 (Odhodnice, Pesmi o Ani, Osmrtnice, Žalostinke); Goličava,1988 ( Soneti za besedo, Jedkanice, Pesmi o moji deželi); Temna zarja, 1996 (Zapis v tišino, Otrok in Bog, Duša, Smrt je samo enkrat); Upočasnitve, 1998 (Večerna glasba, Vest opomina, Vonj po neskončnem, Dvoje angelov); Starožitja, 2004 ( Ajda, Bogkov kot, Hram); Darovi, 2005 (Je pa davi slanca pala, Galeb, Sam, izgubljen na beli gori, Svoj očenaš zahval jecljam, Zorenje večnosti); Ujedanke, 2006 (Časnikar, Duhovnik Amebar, Akademik); Same pesmi od ljubezni, 2008 ( Sonetje radoživosti. Pri kopeli: / na plan, da vstane iz pozabe, vzburi / telo se in z vso silo sili v vrh, / v izpolnitev. Tako bi hotel ob poslednji uri/ čutiti s smrtjo ta omamni srh / kot poslovitev.); Angeli, 2012 ( Angel mojega rojstva, Jutranji angel, Večerni angel, Angel zadnje besede). Slednja pesniška zbirka je njegova zadnja in je izšla po pesnikovi smrti. Temu izboru je na koncu dodanih še nekaj povzetih, sposojenih, prilaščenih pesmi.
Ta zapis hoče biti okus po pesniku in njegovi poeziji. Njegove pesmi dišijo po rži in žitu, makih, zreli črnini, dolenjski in istrski zemlji: /… besede dišijo po gnoju in suhem sadju,/ ; /…spominja na dečka, ki pase oblake,/ (V pesmi Zemlji)
Čemu me zjutraj, ne vem,
tako gledajo plavice na poljih,
trta z očesom krvavim in potnim. (V pesmi Prihajanje).
In nazadnje spoznamo, da je vse sam že napisal, se opisal in da je težko kaj dodati. Izbor Pavčkove poezije je pregledna knjiga, avtor je dodal svoj kratki in humorni življenjepis z naslovom O sebi iz prve roke, Matjaž Kmecl je napisal spremno besedo, ki si od prve do zadnje zbirke utira pot skozi stihe, jih citira in interpretira pesmi in pesnika skoznje; bogata bibliografija in kazalo.
Izbor je izšel v Ljubljani pri Mladinski knjigi, 2014, v Knjižnici Kondor, Izbrana dela iz domače in svetovne književnosti, zv. 346.
Pregledna, vabljiva knjiga in verjamem, da je za slehernega človeka na Zemlji notri ena pesem.
Naslov pričujočega izbora je hkrati del zadnjega verza pesmi Angel za srce iz posmrtne zbirke Angeli : Eh, srce ti moje ljubljeno! Bodi še, vsaj še malo! -
Eh, ti Pavček naš ljubljeni.
Objavljeno: 02.12.2014 11:36:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:14