Ej, poslušaj!

Mladinski roman norveškega pisatelja Gulraiza Sharifa, se dotika vprašanj predsodkov in iskanja identitete v dobi odraščanja. Po eni strani spremljamo petnajstletnega Mahmuda, sina priseljencev iz Pakistana. Na Norveškem je drugače kot v Pakistanu, predsodki pred priseljenci pa so vseeno prisotni. Njegov mlajši brat Ali (oziroma Alja) pa se ukvarja s svojo identiteto. Sin Pakistanca postane hči Pakistanca. To je za razmere v Pakistanu nekaj nezaslišanega. Pravi moški je vendar pravi moški. Na Norveškem pa sicer vladajo bolj demokratične razmere, čeprav je res, da je vsaka drugačnost kljub vsemu zaznamovana z vsaj malo predsodki. Priseljenci niso najbolj dobrodošli, družijo se med seboj in težko vstopajo v norveške kroge. Vedno nekje v ozadju tli, da ne  živijo v svoji domovini. Kakšne so razlike med življenjem na Norveškem in življenjem v Pakistanu se zelo dobro pokaže, ko Mahmudovo družino obišče očetov brat oziroma stric iz Pakistana. Ob obisku namreč spoznava kulturne razlike. Tako stric, kot tudi Mahmudova mama in oče dokažejo, da je vse, kar je v življenju pomembno ljubezen, čeprav ne gre vedno zlahka. V najstniških letih pa je zelo dobrodošla tudi podpora dobrega prijatelja. Knjiga, ki da misliti in nas popelje v svet drugačnosti, ki ga otroci in mladostniki včasih bolje razumejo kot odrasli.