skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Eksofonija ali poti iz materinščine

Žanresej
Narodnostjaponska literatura, nemška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Zbirka Labirinti
Prevod Domen Kavčič
Ključne besede Identiteta, Materinščina, Materni jezik, pisanje, pisateljice, Prevajanje, Večkulturnost
Število strani

179

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

“Vsi se rodimo s sposobnostjo ponoviti vse glasove vseh jezikov”

Yoko Tawada je japonska pisateljica, ki se je pri dvaindvajsetih letih priselila v Nemčijo. Je doktorica nemške literature in jezika. Svoja dela piše v japonščini in nemščini. V zbirki esejev Eksofonija ali poti iz materinščine preučuje fenomen izstopa iz lastnega jezika in vpliv tujega jezikovnega okolja na literarno ustvarjanje. Knjiga je razdeljena na dva dela: v prvem delu avtorica dvajset esejev naslovi z imeni dvajsetih mest širom po svetu, kjer je kot pisateljica gostovala, bivala, jih zgolj obiskala ali se tam srečevala z drugimi pisatelji iz različnih držav in jezikovnih okolij. Vsako mesto v njej odpira razmišljanje o različnih teoretičnih vprašanjih medsebojnega prelivanja materinščin in tujih jezikov, bivanja v tujini in v domovini in odseva teh jezikovno-kulturnih stikov v delih literarnih ustvarjalcev (npr. motivi za izbiro jezika, v katerem avtor ustvarja, zavračanje jezika države, v katero se je avtor izselil, fenomen dvojezičnosti, občutek tujstva, razmerje izvirna in priseljenska literatura …), pri čemer se njeno razmišljanje oplaja tako z (predvsem nemško) literarno zgodovino kot s sodobnostjo. V drugem delu knjige (Moja praktična nemškojezična pustolovščina) Yoko Tawada v desetih kratkih poglavjih povzame svojo lastno izkušnjo prestopa iz japonščine v nemščino od samih začetkov do prevajalskih jezikovnih posebnosti v času študija in ob številnih priložnostih pri njenem poznejšem pisateljskem, literarno-teoretskem in jezikoslovnem delu.

Delo na bralcem dostopen in doživet način odpira številna literarno-teoretska in lingvistična vprašanja in bralca lahko potegne v nenehne primerjave z domačo književnostjo nekoč in danes (recimo: tudi Prešeren je svoje pesmi ustvarjal v nemščini in tudi med slovenskimi avtorji in avtoricami 21. stoletja so taki, ki pišejo – s tujimi psevdonimi –  v angleščini za tuje tržišče in v slovenščini za domače bralce). Z avtoričino osebno izkušnjo postopnega vstopanja v tuje jezikovno okolje, popestreno z včasih humornimi življenjskimi jezikovnimi zadregami, bo knjiga morda k branju pritegnila tiste, ki so tudi sami izkusili jezikovno in kulturno prehajanje med domovino in tujino in lovili ravnotežja med sobivanjem obeh svetov, vsekakor pa bo delo blizu jezikoslovcem in prevajalcem.

Knjiga je obogatena s spremno besedo in opombami prevajalca. Yoko Tawada je za svoja literarna dela prejela več – tako nemških kot japonskih – literarnih nagrad, njen obsežen literarni opus je povzet v spremni besedi. Trenutno je Eksofonija edino njeno delo, prevedeno v slovenščino.

Morda je le čudno, da ljudje, ki v materinščini ne pišejo niti pisem, za nalogo iz predavanja iz tujega jezika v tem jeziku nizajo svoje občutke, sanje in podobne zasebne stvari. Zame je to tudi zabaven eksperiment. Japoncem, ki se učijo nemščino na Japonskem, bi zato priporočila, da pišejo dnevnik v nemščini. Mogoče bo poln slovničnih, pravopisnih in drugih napak, a naj si tega ne jemljejo preveč k srcu, ob pisanju naj se le čim bolj zabavajo. Presenečeni bodo, da lahko mirno napišejo tudi stvari, ki so se jih v materinščini mogoče sramovali. In morda se bo tako, ob vsakdanjem pisanju, iz niza besedil počasi porajal, tkal njihov drugi jaz. Učenje tujega jezika je namreč tudi ustvarjanje novega, odkrivanje neznanega sebe. Prek materinščine smo se učili ustroja sveta in občevanja z ljudmi, ob njej smo odrasli, zato so v naših glavah poleg japonščine vprogramirane tudi prepovedi – česa ne smemo misliti ali izreči. Dokler torej pišemo samo v japonščini, v nas samodejno deluje funkcija izogibanja tabu temam. Pri uporabi drugih jezikov se ta funkcija izklopi, in pogumno izrazimo tisto, na kar mogoče nismo niti pomislili ali pa naenkrat oživi pozabljen spomin iz otroštva.

(str. 150)

Citati

(3)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 43
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1