Za lepe ljudi mi je žal. Lepota že od trenutka, ko jo dobiš, minljivo polzi proč. To mora biti težko. Vedno moraš dokazovati, da si še kaj več od tega, želiš si, da bi ljudje videli pod površje, da bi te imeli radi zaradi tebe same in ne zaradi tvojega osupljivega telesa, sijočih oči ali gostih las.
Eleanor Oliphant je povsem v redu
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2017 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Katarina Žakelj |
Ključne besede | Osebnostni razvoj, Podzavest, Prijateljstvo |
Eleanor je dekle pri 30tih, ki živi sama, hodi v službo, ob vikendih si privošči pico in vodko in živi odmaknjeno, povsem samozadostno življenje. Potem pa nekega večera na koncertu, za katerega je dobila karte, zagleda glasbenika in življenje se ji obrne za 180 stopinj. Da bi pritegnila njegovo pozornost ali ga slučajno srečala, začne malo bolj skrbeti za svoj videz. Vso svojo pozornost usmeri v načrtovanje in sanjarjenje o njem.
Medtem se spoprijatelji z Raymondom, računalničarjem v podjetju, v katerem dela. Njeno družabno življenje postane bolj živahno, rutina vsakdanjega življenja počasi izginja in preteklost, ki jo je potlačila globoko v svojo podzavest, jo začne dohitevati. S psihiatrinjo raziskuje svojo potlačeno preteklost in se počasi sprijazni z njo.
Skozi roman se Eleanorina osebnost spreminja, ščit, ki ga je postavila se počasi tali in Eleanor spoznava, da je čar življenja tudi v tem, da odpre svoje srce in se prepusti ljubezni.
Objavljeno: 03.09.2017 15:43:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:40
Prav tako sem razmišljala, da bi kupila še nekaj vodke, le polovično steklenico, da spijem, kar je še ostalo.Zahrepenela sem po tistem bežnem, ostrem občutku, ki ga dobim, ko jo spijem – žalosten, žgoč občutek -,in zatem, prečudovito, odsotnost kakršnih koli občutkov. Na Sammyjevem časopisu sem videla datum in se spomnila, da je bil danes pravzaprav moj rojstni dan. Žal sem sestro pozabila vprašat, kje je kupila osje nogavice – To bi lahko bilo moje darilo sami sebi. Odločila sem se, da si morda namesto tega kupim nekaj frezij. Vedno mi je bil všeč njihov nežni vonj in blage barve – nekakšno zatrto žarečnost imajo, ki je veliko lepša kot kičasta sončnica ali klišejska rdeča vrtnica. (str. 95)