Empuzij : naravnozdravilska srhljivka

Med gosti Penziona za gospode v gorskem zdravilišču Görbesdorf v Šleziji potekajo številni pogovori, debate. Krešejo se mnenja o politiki, gospodarstvu, družbi (Tokarczuk se v dialogih navezuje na Mannov roman Čarobna gora). Vse te razprave, za katere učeni moški mislijo, da so kar najbolj inteligentne, pa ostanejo na ravni izrečenih mnenj, brez resnih zaključkov. V taki družbi se na jesen leta 1913 znajde mladi lvovski študent Mieczysław Wojnicz, ki pripotuje na zdravljenje tuberkuloze. Že ob prihodu naleti na skrivnostno smrt. Kmalu se čudnemu vzdušju pridruži še namigovanje starejših gostov na letno žetev mladih moških, ki jo izvaja pokrajina sama – ali pa njeni prebivalci, morda oglarji. Ti na gozdnih jasah sestavljajo Tunčike, ženske podobe iz listja, vej, kamnov in zemlje, ki jim, po pripovedovanjih, služijo za sproščanje poželenja. Mladi Wojnicz posluša, premleva, želi si skrivnostim priti do dna. To raziskovanje postane zanj pomembnejše od skrbi za zdravje. Osrednje vprašanje romana je, poleg identitete Wojnicza in pogleda na svet, ki nas obkroža, položaj žensk v družbi. Celo tako daleč se spustijo ti moški razpravljavci, da menijo, da so ženske družbena last, namenjene rojevanju, delu, strežbi. Od njih, ki imajo dokazano manjše možgane, pač ni pričakovati pameti in sposobnosti, kot jih imajo moški. A gostje v penzionu se ne zavedajo, da so ženske pravzaprav vsepovsod, v vsakem delcu sveta. Njihova vsenavzočnost je kot posmeh vsem njihovim mizoginim razpravam. Wojnitz ne ve, kaj naj si misli, a ob nekajmesečnem bivanju v tej prekrasni in skrivnosti pokrajini ter nevarni družbi s pomočjo doktorja Semperveisa odkrije, kdo, pravzaprav, je on sam.

Ob koncu romana je pisateljica zapisala imena avtorjev, katerih mizoginistične poglede na ženske in njihov položaj v svetu je uporabila kot parafraze v Empuziju. Roman nam omogoča pogled na takratni in tudi zdajšnji čas in svet. Koliko in kaj se je zares spremenilo v družbenih odnosih? Ni samo srhljivo vzdušje tisto, kar pritegne, branje je neizmerna priložnost potovanja v miselni svet naše civilizacije, njenih dosežkov, vračanja k poganstvu, a tudi k prvinskosti, je iskanje odgovora na vprašanje, od kje izvira strah.

Olga Tokarczuk, avtorica večih romanov, kratkih zgodb, esejev, slikanic, napisala je tudi operni libreto, se je rodila leta 1962 v Sulechovu v zahodni Poljski. Doštudirala je klinično psihologijo in delala kot psihoterapevtka, bila je vodja založbe Ruta, vodila je delavnice kreativnega pisanja, je soorganizatorka literarnega festivala. Zagotovo je najpomembnejša poljska pisateljica. Tudi najslavnejša. Je Nobelova nagrajenka za književnost (2018). Pred tem je prejela tudi nagrado Vilenica (2013) in kasneje še Bookerjevo nagrado (2018). Dvakrat je prejela tudi nagrado Nike. Že za prvenec Popotovanje ljudi Knjige je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov. Z Empuzijem, ki je v poljščini izšel leta 2022, je Olga Tokarczuk razveselila bralce po vsem svetu. Roman je za slovenske bralce in bralke odlično prevedla Jana Unuk. Ob branju čutimo, kot da smo tudi sami prav tam, v tem skrivnostnem zdraviliškem kraju, poslušamo literarne like, čutimo z njimi, hkrati pa dogajanje opazujemo iz skrivnostnega vmesnega sveta. Če se sprašujete, kaj pomeni naslov: je neologizem, sestavljen iz poimenovanja antične čarovnice Empuze in Platonovega Simpozija. Od konca romana dalje, ali pa že vmes, vas čaka raziskovanje pomena napisanega – značilnost del Olge Tokarczuk, ki navdušuje resne bralce.