Enajst let in pol tišine

Piše Petra Koršič

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorski podpis Davida Bandlja se odraža v sočutju, skromnosti, tudi izvzetosti iz literarnih krogotočij. Prav iz ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapiše glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane v peti pesniški zbirki z naslovom Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest in zavest vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča vpletenega, ki je na strani žrtve, vendar brez obtoževanja, brez moraliziranja, obenem z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki mora biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik človeku na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva. Knjiga, ki se bo dotaknila vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani, bralca ne izpusti in ne pusti ga počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponudi protistrup za slabo in zlo tako, da redkobesedno naslika psihološke situacije. Deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Gre za knjigo, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali. Da se ne bi polaščali in prilaščali drugega.

Enajst let in pol tišine je polifona knjiga, ima diapazon glasov, preberemo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja, ter premore veliko registrov. Šest pesmi v knjigi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi prvoosebni pesnikov glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. V oba sklopa pesmi in spremno besedo ddr. Igorja Grdine, ki je s poezijo kompatibilen esej in pesmi podkrepljuje, uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč. Ti so: Itzhak Katzenelson, Boris Pahor in Zoran Mušič. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira skozi vso pesniško knjigo, ne le v naslovu, izvede jo na raven simbola. To je knjiga, ki se s tišino zoperstavlja molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavi z vzpostavitvijo razmerja med močjo in jazom. »Veličastnost je lastnost objestnih ali norih,« nekje zapiše in drugje ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. Z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to ni blato, kakor zapiše Bandelj, »ampak so ljudje«. Čevljev, ki so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje tip hoje, po obrabi se lahko določa težo lastnika in dolžino uporabe, ne opere in knjigo sklene, da hočeš nočeš je Auschwitz v nas in bo ostal v nas.

Skrbno postavljeni in izbrani sicer precej heterogen pesniški material zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta. Lahko pa jih preberemo v svojem kontekstu. Namreč posamične pesmi, kot na primer pesem Živinoreja, se zunaj konteksta knjige da prebrati tudi drugače, to na primer kot ekokritiko in/ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij, kot na primer v pesmi Litanije, v kateri Bandelj naniza košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežnega knjige, razstavljene v Auschwitzu, ali v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid in v kateri so samo našteti mnogi kraji – bolj ali manj poznani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo, ima pri Bandlju poseben učinek. Vsekakor ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V sredini, srčiki zbirke so kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos. Pesmi ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen, ki je ponujeni protipol zlu in nasilju, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.

Naj strnem: Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika Davida Bandlja, ki je kot predstavnik slovenske manjšine v Italiji tudi esejist, publicist, glasbenik in doktor literarne znanosti, stanujoč in delujoč v Gorici v Italiji. Enajst let in pol tišine je knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človeško zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto in modestno, ponižno in ranljivo ubesedi pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še in/ali morda šele danes. Domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost, prava umerjenost, da sta izbira oblike in obravnavana vsebina opazno skladni. Presunljiva, oživljajoča, vživljajoča. Pesniški postopek je z minimalnim besednim/jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, ki pomenijo/predstavljajo minuto molka za vsako žrtev.