Eneida

Vergilova Eneida je najznamenitejši in najbolj dovršen ep v rimski književnosti, s katerim je Vergil dosegel višek svoje ustvarjalnosti. V času Sule so rimski plemenitaši kaj radi izvajali svoj rod in rodov trojanskih junakov. Julijci so si domišljali, da so potomci Enejevega sina Jula. Ker pa je bila pripovedka o Eneju sam zase preneznatna za velik ep, jo je sam Vergil povezal s pripovedko o mestu Troji ter tako globoko posegel v preteklost, v življenje in običaje rimskega naroda. Tako je dobil zadostno snov za svoje veliko delo, za Eneido. Za svoj ep je naredil naprej načrt v prozi, ga razdelil v speve in nato drugega za drugim obravnaval pesniško v verzih ter pilil in gradil do svoje smrti. Čeprav Vergil Eneide ni dokončno izdal, saj pričajo o tem premnogi okrnjeni verzi, vendar je prav z njo dosegel višek pesniške slave, kajti iz nje diha topla ljubezen do domovine in rimski ponos. Njena oblika so tudi lepi jezik in brezhibni verzi, tako da je bila Eneida vzor vsem poznejšim rimskim epom. Nekateri zgodovinski viri pričajo o tem, da je umirajoči pesnik Vergil na smrtni postelji želel, naj mu dajo rokopis Eneide, da ga bo uničil. Ker pa prijatelji niso želeli ustreči njegovi želji, je v oporoki zapustil rokopis pesnikoma Variu in Tuki, ki pa nista smela ničesar na njem spremeniti. Po želji cesarja Oktavijana sta Varius in Tuka izdala Eneido takšno, kakršna je prišla izpod Vergilovega peresa. Ničesar nista smela spremeniti.