Estonia
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2024 |
Založba | Pivec |
Zbirka |
Branje. Proza |
Ključne besede | Kriminalisti, Kriminalistične preiskave, Umori |
Od rajskega
Avgust Demšar, s pravim imenom Tomaž Zupančič, je mariborski pisatelj. Piše izključno detektivske zgodbe oziroma kriminalke. Tokratna Estonia je zadnji del trilogije z naslovom Vodnjaki, pred njo sta nastali še Cerkev in Tajkun. Estonia je napet in odlično napisan zaključek trilogije. Lahko rečemo tudi to, da se je Demšar izpopolnil v pisanju, odkar je bil na obisku pri pravih kriminalistih.
V kriminalki se najprej znajdemo v jeseni leta 1994, ko Ivini starši potujejo z ladjo Estonia, ki potone v viharnem vremenu. Potem pa smo že v današnjem času in pri reševanju uganke, kdo je morilec ali kdo morilci so. Prizorišče Demšarjeve najnovejše kriminalke je ponovno vasica Vodnjaki. Leži na Pohorju, a sedaj ni več skoraj pozabljena in razrita. Po tem, ko je Štefan Matjašec želel Vodnjake spremeniti v mondeno naselje, a se je izšlo drugače, je mlad par iz okolice kupil dve hiški in jih preuredil za kolesarje. Vodnjaki so sedaj ne več razkopana in blatna vas, temveč urejeno, malo turistično naselje z nasadom sadnega drevja. V Vodnjakih s partnerjem začne urejati hiško svojih na Estoniji preminulih staršev tudi Iva. Iz Stockholma, kjer živita, je do Slovenije daleč, ampak kraj se jima zdi pravi raj za počitnice in preživljanje dopusta. Ko delavci vodovodnega podjetja iščejo napako na njunem dovodu vode v hišo, naletijo na staro človeško truplo. Kriminalisti ne morejo kaj dosti storiti, lahko pa Vrenko, ki je v pokoju in ga stvar zanima. Poveže se z Ivo in akcija steče. Ivana krije Vrenka pri raziskovanju, Miloš in Martin si neuradno izmenjujeta podatke, na koncu pa le z Vrenkovo pomočjo primer (skorajda) razrešijo.
Objavljeno: 27.02.2024 21:32:26
Zadnja sprememba: 09.10.2024 12:13:08
Ostani tukaj, je rekel, vstal in odšel proti dnevni sobi. Takoj je zagledal na široko odgrnjeno zaveso in razbito krilo steklenih vrat. Drugo krilo vrat ni bilo razbito, je pa bilo na stežaj odprto. Skozi obe odprtini je v hišo prihajal mrzel jutranji hlad z vonjem po smrekovini. Mikaelu je bilo takoj jasno, da je nekdo vlomil v hišo. A to nekako ni bilo dovolj za tisto, kar se je odražalo v Ivinem pogledu. Moralo je biti nekaj hujšega. Stopil je bliže in pogledal navzdol. Tik ob robu vrat je z nogami na svetlo zeleni travni ruši in s trupom na njunem lepem, novem parketu ležal moški v sivi obleki.
(str. 204)