Evangelij po Jezusu Kristusu

Roman portugalskega Nobelovega nagrajenca Joseja Saramaga predstavlja alternativno verzijo življenja in dela Jezusa Kristusa, avtor pa je z njo ustvaril kompleksno sociološko, zgodovinsko ter etično analizo človeške družbe s posebnim poudarkom na njeni najosnovnejši celici, družini, in odnosom znotraj nje.
Če primerjamo z Biblijo, se zdi, da so v romanu obravnavani prav tisti deli zgodbe, ki v uradnih evangelijih niso na široko zastopani. Tipični primer je Jožef, Jezusov zemeljski oče oziroma očim. V Svetem pismu ni podrobneje obdelan in iz njega kmalu izgine, pisatelj pa mu posveti precej več prostora, kar tretjino knjige, preden Jezus prevzame svojo aktivno vlogo. Jožefa bi lahko označili za najbolj tragičnega izmed Saramagovih junakov, zato se mu bomo tudi nekoliko bolj posvetili. Je relativno dober mož, predvsem pa skrben oče. A prav ta nagon po zaščiti svojega otroka mu uniči življenje. Splošno je znano, da Marija rodi v Betlehemu, kamor se je morala v visoki nosečnosti odpraviti z možem na popis prebivalstva. Potem ko v votlini nad Betlehemom okreva po porodu, predvsem pa preživlja čas tako imenovanega očiščenja, Jožef dela na gradbišču templja v Jeruzalemu. Po naključju ali bolje rečeno po božji volji sliši pogovor vojakov, ki jim je paranoični kralj Herod ukazal poboj majhnih otrok v Betlehemu, saj naj bi po prerokbi iz njih izhajal tisti, ki ga bo premagal. Ves iz sebe hiti v precej oddaljeno bivališče, pri tem pa v paniki sploh ne pomisli, da bi opozoril tudi starše drugih otrok, ki zato kruto izgubijo svoja komaj začeta življenja. Angel, ki obiskuje Marijo vse od Jezusovega spočetja, je neizprosen. »Herodova krutost je potegnila bodala iz nožnic, vajina sebičnost in strahopetnost pa sta bili vrvi, ki sta zvezali noge in roke žrtev,« pravi. Znak Jožefove slabe vesti in občutij krivde so nočne more, ki se začno takoj po dogodku v Betlehemu in v katerih namerava, pomešan med vojaki, z mečem ubiti svojega sina. »Ogledalo in sanje so podobni, so kot podoba človeka pred samim seboj,« piše Saramago in položi v Jožefova usta naslednje besede: »Sanje so misel, ki je nisem mislil, ko bi jo moral, zdaj pa me spremlja vse noči, ne morem je pozabiti.« Tekom let, ko ga sanje spremljajo vsako noč, Jožef doživi duševni propad. Ko skuša rešiti soseda, ki se je pridružil upornikom proti rimski oblasti, se sam znajde v rimskem ujetništvu in konča na križu. Jožefovo dejanje bi lahko razumeli kot prikrit samomor. Ve, da je situacija zelo nevarna, a tvega, kljub temu da ga doma čaka devet otrok. Morda se v njem tudi skriva hrepenenje miroljubnega moža po nekem junaškem dejanju, s katerim bi se odkupil za usodno napako izpred mnogih let. Jožef je star triintrideset let. Znano? Angel je rekel Mariji tudi naslednje: »Na otroke se vedno zgrne krivda staršev, seme Jožefove krivde že zastira obličje tvojega sina.« Z Jožefovo smrtjo glavno vlogo v romanu prevzame trinajstletni Jezus, s tem pa tudi nočne more in krivdo svojega očeta. Tako kot pri Jožefu je Saramago dopolnil tudi tisti del Jezusovega življenja, ki ga v Bibliji ni zaslediti, to je od konca otroštva pa do odrasle dobe. V dogodke, ki ga osebnostno oblikujejo v teh ključnih letih, se v tem zapisu ne bomo podrobneje spuščali, omenili bi le razkritje mračne družinske skrivnosti okoli njegovega rojstva, zamero staršem, službovanje pri hudiču, ljubezensko zgodbo z Marijo Magdaleno in tri klavrna soočenja s svojim pravim očetom, Bogom. Natančnejše spoznavanje teh mejnikov, pa tudi posebnega stila pisanja z zvestim izpuščanjem pik, prepuščamo morebitnim bodočim bralcem romana, ki velja za najbolj dovršeno Saramagovo delo, obenem pa tudi za tisto, ki je sprožilo največ polemik in tudi sovražnih reakcij. Saramago dregne v osnovne krščanske dogme, od brezmadežnega spočetja preko obravnave Jezusa kot erotičnega bitja do in predvsem njegovega disfunkcionalnega odnosa z Bogom. Verska čustva so pač ena občutljivejših in ne dopuščajo obravnave enega izmed svete trojice kot običajnega človeka s pisanim naborom dobrih in manj dobrih, skratka človeških lastnosti, drugega pa še precej bolj kritično kot neusmiljenega, krvoločnega in manipulativnega tirana, ki tudi na lastnega sina gleda le kot na orodje za dosego svojih egoističnih ciljev. A vendarle je bistvo Saramagovega evangelija drugje, je hvalnica humanosti in pacifizma, v kateri se vedno postavi na stran najšibkejših. Tako kot tudi pri njegovem Kajnu, je bog zgolj metafora za totalitarizem in nasilno oblast, proti kateri se je pač potrebno boriti ali nanjo vsaj opozarjati.