Evangelij za pitbule

Nevzgojni roman

Je Evangelij za pitbule mladinski roman? Avtor sam je zatrdil, da ni ali da si tega vsaj ne upa reči, saj bi ga ''razjarjene matere verjetno linčale''. Najbrž ima kar prav: Evangelij je poln seksualnosti, povprečno število poltenih šal na stran je visoko. Poleg tega je že na začetku povsem eksplicitno prikazan poskus samomora, nekoliko pozneje pa tudi spolna zloraba. Po drugi strani pa bi roman, ki ga pripoveduje najstniška pripovedovalka in se, kot je za mladinska dela značilno, na razmeroma preprost najstniški način sprašuje o tipičnih najstniških vprašanjih, težko oklicali za ''odraslega''. Tudi skoraj pretirani trud, da bi se roman otresel sentimentalne sladkobe, ki sicer rada obdaja mladinska dela, je navsezadnje nekako najstniško krčevit; če že ne gre za najstniški roman, bi lahko vsaj rekli, da je pred nami nekakšen roman-najstnik, razpet nekje med književnostjo za mlade in književnostjo za odrasle.

Mladinski romani, v katerih pripoved prihaja kar iz ust glavne junakinje ali junaka, so vselej v nevarnosti, da se izkažejo za jezikovno neprepričljive. Evangelij se temu skuša izogniti že z uvodnim pojasnilom: najstnica Koka nam zgodbe ne bo pripovedovala niti v knjižni slovenščini, ki se sliši »grozljivo afektirano«, niti v sodobnem dijaškem slengu, ki bi bil po njeni sodbi preveč nerazumljiv. Delo se torej že na začetku med vrsticami opraviči za svojo pol-pristnost (v kolikor seveda resnična pristnost najstniške pripovedi tako ali tako ni nedosegljiv ideal.) Kljub Kokinemu uvodnemu pojasnilu pa njena izbira besedišča in pripovedovanje vendarle nekako bijeta v oči; zdi se, da je njena pripoved nekako načrtovana, in sicer z namenom kar največjega učinka. Ravno njena prevelika iskrenost in načrtna šokantnost sta nemara zid, za katerim se skriva kaj resnično težko izrekljivega - nekaj, kar lahko bralci občutimo le v njegovi odsotnosti. V tem smislu je Bezlaju uspelo ustvariti zanimiv, intriganten pripovedni lik.

A kar ob prebiranju Evangelija najbolj preseneča, je stalno izmikanje iz primeža pripovednih pričakovanj. Romani, sploh mladinski, so po navadi o nečem, o neki središčni problemski točki, ki je jasno razpoznavna. Za Evangelij bi to težko rekli: res govori o samomoru, a ne samo o samomoru. Govori o spolni zlorabi, a ne samo o spolni zlorabi. V njem se znajdejo raznolike spolne izkušnje, a tudi zanje ne bi mogli reči, da so raison d'etre tega dela. Podobno izmuzljiv je tako tudi sam značaj glavne junakinje: medtem ko bi kak drug roman marsikateri vidik njenega vedenja obravnaval kot problem, ki ga je treba do zadnje strani nedvoumno pojasniti in razrešiti, se Evangelij spretno izogiba vsakršnim jasnim sodbam in nedvoumnim razrešitvam domnevnih kompleksov. Življenje (se zdi, da nam pravi roman) se ne razreši; življenje se zdaj malo razrešuje, zdaj zopet malo zapleta, vselej pa teče naprej.

Zato se Evangelij kalupu mladinskega romana bolj kot s tem, da je prežet s seksualnostjo, navsezadnje upre predvsem s tem, da se izogne pričakovanemu zašiljenemu koncu; namesto bildungsromana, ki bi nas osrečil z junakovim ali junakinjinim končnim spoznanjem in posledičnim happy endom, nam konec Evangelija ponudi nekaj povsem drugega. Zdi se nam sicer, da vemo, kaj bi si avtor zares želel za svojo Koko, a ji vendar pusti presenetljivo mero svobode: upre se skušnjavi, da bi jo ustvaril povsem po svojih željah, in jo pusti, da je tudi ob koncu skoraj taka, kot je bila že na začetku. Kar bralcu ali bralki po prebrani knjigi ostane, je ravno, kot pravi naslov, »prebiranje evangelija za pitbule«; dobrohotna molitev, da bi Koka ubrala pot, za katero si nekako želimo, da bi jo.