| Žanr | pustolovski roman, srhljivi roman, znanstvenofantastični roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
| Založba | Delo |
| Zbirka |
Vrhunci erotike in napetosti |
| Prevod |
Jože Fistrovič |
| Ključne besede | 21. stoletje, Brazilija, Nacizem, Umori |
Yakov Lieberman na Dunaju vodi center za dokumentiranje pobeglih nacistov, ki so se po zaključku 2. svetovne vojne razkropili po vsem svetu. Nekega dne prejme skrivnostni telefonski klic mladeniča iz Brazilije, ki mu zatrdi, da ima v lasti posnetek sestanka, ki se ga naj bi udeležil zloglasni nacistični zdravnik Josef Mengele, bolj znan po vzdevku Angel smrti, saj je v nemških koncentracijskih taboriščih na zapornikih izvajal grozljive eksperimente. Mladenič Liebermanu zaupa, da Mengela v Braziliji naskrivaj pripravlja nov eksperiment, ključen za ohranitev “čiste arijske rase” in vnovični vzpon nacizma; šest nacističnih morilcev je poslanih v zahodno Evropo in ZDA, da bi umorilo 94 mož, katerih neplodne žene so posvojile genetsko identične otroke, za katere se izkaže, da so kloni nekdanjega nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja.
Ameriški pisatelj, scenarist in dramatik Ira Levin (1929-2007), ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin z okultno grozljivko Rosemaryjin otrok (1967) in satirično srhljivko Stepfordske žene (1972), se z romanom Fantje iz Brazilije dotika večno aktualne grožnje vrnitve nacističnega režima, katerega ideje tudi po krvavem poglavju 2. svetovne vojne niso nikoli docela izumrle. Levin prepleta elemente fantastike, groze in resničnih zgodovinskih dejstev ter jih združi v napet, berljiv in provokativen roman, katerega norosti v današnjem svetu žal zelo hitro postanejo resničnost.
Objavljeno: 21.11.2024 16:09:41
Zadnja sprememba: 21.11.2024 16:09:41
Opozoril se je, da se mora zbrati. “V začetku mi je po glavi rojilo samo maščevanje,” je izjavil proti mladi ženski v drugi vrsti, ki ga je pozorno gledala. “Maščevati sem se hotel za smrti svojih staršev in sester, maščevati sem se hotel za leta, ki sem jih sam preživel v koncentracijskih taboriščih” – zdaj je spregovoril proti bolj oddaljenim vrstam – “maščevati sem se hotel za vse smrti, za leta vseh. Zakaj je bila meni smrt prihranjena, če ne zato, da bi se maščeval?” Nekoliko je počakal. “Dunaju gotovo ni bil potreben še en skladatelj.”
(str. 61)
