Filio ni doma

Izvrstno distopijsko delo o totalitarnem družbenem režimu postavljenem v neznan kraj (neindetificiran otok) in čas. V družbi norosti, bestialnosti in vseh vrst okrutnosti, ki tkejo zgodbo, nehote, ali pa celo zavedajoč se, dobimo občutek, da se zgodba odvija tukaj in zdaj. Enostavno hočemo ji verjeti.
Zgodba je sestavljena iz treh poglavij, katerih vsako je namenjeno eni od glavnih oseb, in sicer Heleni Brass, njeni vnukinji Filio in Uriju. Dogajanje tako spremljamo hkrati iz ene, dveh in nemalokrat celo treh različnih perspektiv. V osnovi gre za vase zaprto otoško skupnost s strogim družbenim sistemom, v katerem si oblast skuša zagotoviti in obdržati kar največjo mogočo stopnjo odtujenosti med ljudmi. Seveda je spolnost najprikladnejše sredstvo manipulacije, kjer kakor nalašč prav pridejo izkrivljene, sprevržene, pri De Sadu ubesedene podobe.
Ker skupnost živi na otoku, je že geografsko izolirana, s svojim sistemom delovanja pa se spremeni v fizični zapor. Spominja na nedolgo tega vseprisotna socialistična taborišča, geta, da o dosežkih nacionalsocializma, fašizma in časih holokavsta sploh ne govorimo.
Nemoč, ki je naravna posledica zaprtega in strogo nadzorovanega in urejenega sistema, pa ne more večno prevladovati. Iz nemoči se rodi upor, ki preide v dejanja. Nosilki tega uporniškega trenda sta ženski heroini Filio in Helena, ki hlepita po svobodi in si zato upata in drzneta več, ne le upata na več.
Kdo je oblast na otoku vzpostavil in zakaj nam zgodba ne razkrije, saj to za samo strukturo in razplet ni pomembno. Izvemo le, da vse skupaj vodi nekdo s celine, kar skupnosti, ali pa le nekaterim med njimi, daje upanje na možnost, čeprav radikalno in tvegano, rešitve. Gre za pobeg z otoka, ki pa ni dokončna rešitev, kar se tudi razvije v Bojetujevi naslednji knjigi Ptičja hiša.
Šokantna in erotično napeta zgodba in fizično preprosta knjiga.