Fimfarum

Bil je na straži. Nikogar se ni bilo bati, daleč naokrog ni bilo človeka niti druge zveri. Vendar je stražarjenje v vojaški krvi. Gledal je v ogenj. Na ognjišču je zapresketalo, v zrak je švignila peščica isker in iz pepela je skočil živahen plamenček. Pognal se je na drog suhe veje in je telovadil in se pretegoval na njej, dokler je ni spremenil v pepel. Preden je skočil dol med žareče oglje, je še zadnjič utripnil in posvetil na štiri shojene podplate na dveh parih ponošenih škornjev, v katere sta bila obuta še dva veterana. Ležala sta z nogami na toplem in spala.