Finale
Žanr | novela |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2022 |
Založba | Pivec |
Prevod |
Boštjan Narat |
Ključne besede | Laž, Parodija, Resnica, Teorija zarote |
Življenje je nogomet in vsi mi smo le igralci
Nogomet v pričujoči noveli predstavlja metaforo vsega, kar živimo, doživljamo in tudi, kar še bomo, lahko bi rekli, da gre za svojevrstno distopično parodijo. Gre za parodijo, ki pripoveduje o svetovnem nogometnem prvenstvu, ki se je zgodilo v koronskem letu 2020, toda vse sledi o tem, da je finale med Nemčijo in Švedsko zares potekalo, izginejo. Izginejo z interneta, iz časopisov, prič ni, saj zaradi korone ni smelo biti gledalcev. Ostane pa radijski zapis drugega polčasa in fotografije dokaznega gradiva (tudi vam v pomoč?), ki nam je dan v presojo. Izkaže se, da se pisec Hans Kaspar (ki se izkaže za psevdonim) novele tudi vnaprej igra z našimi zaznavami medtem ko nogomet igrajo nogometaši (Ali kulturne eminence, pisatelji? Igralci? Zares Švedi in Nemci?). “Poslušamo” prenos poročevalskega duela z gosti, kjer se iskri od domislic o vzvodih nogometa oz. življenja v sodobnosti, ki ji kraljujejo kontrola, strah, zarote, zapoved sreče, popolnosti in prave izbire, denar in kazni, svetopisemske bolezni, odsotnost kritičnega mišljenja, zatiranje ustvarjalnosti, fake news itd. Komentatorske opazke prevprašujejo igro, ki jo igrajo oz. igramo, avtor pa nam na koncu izpriča skrivnostno (res skrivnostno?) ozadje, vredno širše debate in ponovnega pregleda posnetka. Večkratnega! Glavna akterka zgodbe je Resnica, le-to pa boste morali zasledovati sami. Tudi to, kdo je pravi avtor besedila. Pomaga, da se ob branju do bolečin lahko “narežite”. Odlično!
Objavljeno: 25.09.2022 22:45:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:42
Res je, a eno je previdnost, drugo pa strah. Strah pred napako je smrt ustvarjalnosti. Ljudje se dandanes preveč bojimo, da bi naredili napako, zame je to resnična pandemija našega sveta. V tem smislu je teh nekaj uvodnih minut drugega polčasa čudovita prispodoba časa, ki ga živimo. (str. 22)