Fizika žalosti

Roman Fizika žalosti je delo, kjer Gospodinov potrjuje svoj zelo poseben in prepoznaven pisateljski glas. V besedilu, ki je hkrati zelo intimno in lucidno racionalno, zasebno individualno in obenem splošno človeško, nas avtor vedno znova preseneča z odmiki od ustaljenih literarnih poti in vsebinsko izvirnostjo.

Kljub temu, da je ta fragmentarni roman zgrajen iz drobcev spominov in razmišljanj različnih oseb in utrinkov čutnih izkušenj sveta iz bivanja ne samo ljudi pač pa tudi živali ali rastlin, ima roman dve zelo jasni pripovedni izhodišči: življenjsko zgodbo pripovedovalčevega deda in mit o Minotavru. Prvo zgodbo nam razkriva prvoosebni pripovedovalec – že ta je Gospodinovsko poseben, je namreč kombinacija nezanesljivega in vsevednega pripovedovalca. Že od petega leta pripovedovalca muči Neustavljivo goltanje knjig. Nekakšna bralna bulimija (str. 38), ki se razvije v patološko empatijo, obsesiven patološko-empatičen sindrom (str. 52) – bolezen, kjer naj bi se človek do te mere vživel v svet, ki ga obkroža, da izgubi samega sebe in doživlja zunanjost skozi zavest in čute drugega bitja. Preko takšnega pripovedovalca pisatelj postane nekakšna nevtralna univerzalna zapisujoča zavest, neobremenjena s spolom, telesno pojavnostjo, časom ali prostorom … jaz, ki se spremeni v mi, tu, ki postane povsod, zdaj, ki postane vedno in večno. Nekakšno veliko pisateljsko srce-cedilo, v katerem se zadržuje tisto, kar je ohranitve vredno. Preko takšnih drobnih spominskih, do podrobnosti izdelanih utrinkov nam pripovedovalec posreduje zgodbo svojega deda in tudi lastno odraščanje v Bolgariji, tako da ima besedilo tudi priokus razvojnega romana.

Drugi temelj romana je mit o Minotavru, (mitološkem bitju s človeškim telesom in bikovo glavo, ki je sad združitve bika in Pasife, žene Minosa, kralja Krete. Minotavra so zaprli v labirint, kjer je postal pošast, ki so jo hranili z ljudmi, vse dokler ga z Ariadnino pomočjo ne ubije Tezej). Gospodinov nam mit o Minotavru pokaže drugače – s pisateljsko ljubeznijo Minotavra očiščuje pošastnosti. Minotaver je v Gospodinovi perspektivi nedolžen zavržen otrok, zapuščen in pahnjen v temo, v sebi nosi sramoto, molk, brezno praznine in osamljenost, je brez krivde kriv in kaznovan … je pošast, ker so mu vzeli svobodo in ga v bitje groze spremenili tisti, ki bi mu morali dati ljubezen, a so ga zavrgli, skrili in zdresirali v podivjanega ljudožerca. Gospodinov kolektivni podobi pošasti postavi nasproti sliko, upodobitev iz 4. st. pnš., na kateri je – zelo podobno kot Marija s Kristusom – upodobljena Pasifa, ki v naročju pestuje malega Minotavra.

Minotavrova sled se skozi roman prikazuje skozi ponavljajoče prizore zaprte kleti, otroške osamljenost, zapuščenosti, v številnih tragičnih človeških situacijah. Minotaver je pol človek pol žival: torej povezuje človeško in živalsko, ustvarja univerzalnost, hkrati je tudi prispodoba sodobne družbe (ki ekološke in etične probleme skriva v politične labirinte) in človeške duše, v kateri skrivamo svoje lastne temne pošasti – žalosti, s katerimi se težko soočimo.

Za roman je značilna bogata medbesedilnost, besedilo je razbito na oblikovno zelo raznolike kratke enote z naslovom, posamezna poglavja so blizu esejem, ki so podprti z ilustracijami in bibliografskimi viri (npr. poglavje o Minotavrovi smrti), pojavljajo se seznami, poezija, dialogi, avtobiografski zapisi … Tudi vsebinsko je besedilo (poleg dveh že predstavljenih nosilnih stebrov romana) zelo pestro (ljubezenske izkušnje, vojne, skrivni nezakonski otroci, vsakdanje življenjske razmere, literarno ustvarjanje, kvantna fizika …). Avtor mestoma skače v knjigo in bralca na poti skozi besedilo prijazno spremlja (Dajmo, tukaj počakajmo na duše raztresenih bralcev – str. 30).

Delo je v originalu izšlo leta 2011, v slovenskem prevodu Boruta Omerzela leta 2015. V Sloveniji je avtor znan in uveljavljen, leta 2015 je gostoval na festivalu Fabula, pred obravnavanim romanom je bilo v slovenščino prevedeno njegovo delo Naravni roman, leta 2022 roman Časovno zaklonišče (oba v prevodu Boruta Omerzela). Fizika žalosti je v Sloveniji zaživela tudi na gledališkem odru (Anton Podbevšek Teater, premiera 2016, režija Tjaša Črnigoj).

Literarna poslastica za bralce, ki jim je pri srcu sodoben evropski roman z avtorjevo tipično grenko-sladko atmosfero in presenetljivo živimi, ganljivo podrobnimi utrinki spominov, ki z zapisom bogatijo in potrjujejo enkratnost in dragocenost posameznika.