Frančiška
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Celovec ; Ljubljana ; Dunaj, 2002 |
Založba | Mohorjeva |
Ključne besede | Kulturne razlike, Medosebni odnosi |
Prvega januarja 1900 se je v Štanjelu mizarju Dušanu Škripcu z zamudo rodila deklica. Porod je babica zavlačevala, saj se je nadejala deleža nagrade, ki jo je sam cesar obljubil vsakemu otroku, ki se bo rodil v prvih šestih urah dvajsetega stoletja. Namenil mu je osebno botrstvo, tisoč kron in zlato verižico. Tako je cesarjeva krščenka dobila ime po svojem botru in postala Frančiška Jožefa ali na kratko Frančiška. A botrstvo in prejete materialne dobrine je mlada mati zaradi babičinega zavlačevanja plačala z življenjem. Frančiška je odraščala ob očetu in teti in vsi vaščani so vedeli, da je nekaj posebnega. Oče je njeno cesarsko doto hranil kot nekaj svetega, a kaj, ko je prišla prva svetovna vojna. Družina se je preselila v Trst, Avstrija je razpadla in nekoč tako veliko bogastvo je v novi državi Italiji izgubilo vso svojo vrednost. Frančiška dobi službo v pisarni italijanskih železnic. V romanu spremljamo ljubezensko zgodbo me Frančiško in italijanskim oficirjem Ninom Ferrarijem, vendar so njuna različna narodnost, socialni status in kulturna razlika v nacionalističnem nestrpnem Trstu, ki zaradi geografske in zgodovinske določenosti sprejema le čisto italijansko identiteto, le previsoke ovire za trajno zvezo. Tako ostaneta in se postarata sama.
Prevod dela: Franziska.
Knjigo je mojstrsko prevedel in spremno besedo napisal Miran Košuta.
Objavljeno: 20.03.2018 13:13:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:19
»Nisem hud nate in se te ne sramujem, čeprav je v tvojih pismih veliko napak. S časoma se boš naučila! Tudi zadnja so jih bila polna, skoraj vedno so to pravopisne napake – se pravi, da pišeš dva soglasnika, ko bi zadostoval en sam in obratno … mar nisi nekoč rekla, da se boš šla učit mojega jezika v neko večerno šolo? Oziroma, da boš jemala inštrukcije? Vidiš, ljubše bi mi bilo, ko bi hodila v šolo, namesto da se učiš za šiviljo Ali pa morda ne hodiš več tja?« (str. 110)