Frančiškan v SS-u : resnična zgodba

Skozi vrata sem videl široko taboriščno ulico, levo in desno od nje pa barako za barako, kolikor daleč je seglo oko. Po ulici, skoraj do vrat, ob katerih sva stala, je v strnjeni skupini prihajalo nekaj sto ljudi, vsi v zebrastih oblekah. Na njihovih suknjičih sem zagledal isto oznako, ki sem jo videl pri ujetniku v pisarni. Na vprašanje, kaj pomeni, mi je Arbogast odgovoril, da je to razpoznavni znak duhovnikov. “Kako, so vsi tile torej duhovniki?” sem vprašal osuplo. “Da, tukaj jih je nekaj sto, tudi jaz ne vem natančno.” “Kje pa stanujejo?” Pokazal mi je dve baraki približno v sredini dolge vrste. Menil sem, da je pač nemogoče, da tam spi toliko ljudi. Odgovoril je: “Še nikoli nisem bil noter, ležali pa naj bi v treh ali štirih nadstropjih.” Morala sva naprej, jaz pa sem hotel vsaj poskusiti, ali ne bi morda med vsemi temi možmi – med njimi je bilo veliko starejših in bolehnih – spoznal svojega predstojnika. Nenadoma se je razlegel oster, ponavljajoč se zvok sirene. Arbogast se je vznemiril. “Hitro, hitro, to je preplah, vse bodo zaprli. Tukaj moraš ven!” Že sva hitela k vratom in ko sem stopil na prosto, sta se že pojavila dva stražarja s puškami… Ko sem se vrnil v župnišče, sem župniku povedal, kaj sem doživel. Potem ko sem si upal vdreti v ta ‘pekel’, kot ga je imenoval, mi je zaupal, da nisem vohun. Prinesli so nama kavo in pecivo, vendar kljub silni lakoti nisem mogel zaužiti ničesar. Kar mi je povedal, je bilo preveč strahotno, da bi lahko verjel: pretepanja, lov s krvoslednimi psi, tarče za orožne vaje, medicinski poskusi, sežiganje mrtvih, o vsem tem mi je poročal s solzami sočutja. To je bil pekel in esesovci hudiči!