Francoski roman

Svet, v katerem sem se rodil, nima nobene zveze z današnjim. To je bila Francija pred majem 1968, še vedno jo je vodil general v sivi uniformi. Zdaj sem že dovolj star, da sem videl, kako so izginili neki načini življenja, izražanja, oblačenja, frizure, televizija, ki je predvajala en sam kanal, katerega paradna oddaja je bila črno-bela cirkuška predstava (»Zvezdna cesta«). Takrat so imeli policaji piščalke in bele palice. Bilo je dvajset let po Auschwitzu in Hirošimi, 62 milijonih žrtev, po deportaciji, osvoboditvi, lakoti, revščini, mrazu. Odrasli so o vojni začeli govoriti bolj potiho, ko so prišli otroci v sobo. Vsako prvo sredo v mesecu so se opoldne zdrznili ob zvokih sirene. Njihova edina obsedenost v letih mojega otroštva je bilo udobje. Po vojni so vsi za petdeset let postali požrešni. Zato je moj oče izbral zelo donosno poslovno kariero, čeprav je bila njegova resnična strast filozofija. (str. 80)