Gana naj gre

»Gana naj gre« je ime operacije, ki je bila izvedena leta 1983, ko je nigerijska vlada izgnala dva milijona priseljencev, večinoma ganskega izvora. Priseljenci so imeli na voljo le dva tedna, da spakirajo in odidejo (str. 449). V obseženem in filigransko napisanem romanu mlade afriške pisateljce, katere delo je zdaj že slavljen prvenec in najboljši roman leta po mnenju mnogih časopisnih hiš, spoznamo kirurga Kwekeja in njegovo družino. Kweke v uvodu pravzaprav nenadoma umre. (Njegovi copati ležijo pred vrati v spalnico kot psi…) Dokaj mlad, zdrav in v kondiciji umre zaradi srčne kapi. Sedaj spremljamo klice o novici po različnih svetovnih lokacijah in spoznavamo njegovo življenje in življenje njegovih razseljenih otrok. Spoznamo prvo in drugo ženo, njegove prednike in sodelavce, izvemo, kaj je vzrok, da se mu je srce dokončno zlomilo. Izguba sestre, mame, odsotnost očeta, kolonializem, srečevanje z rasizmom, nacionalizmom v novem svetu. Svetla točka njegovega življenja je žena Fola, ki se odpove svoji karieri, da bi sam lahko napredoval in res postane zanesljiv kirurg, ki lahko reši nerešljive primere, celo življenje svoje prekmalu rojene hčere. A pod težo montiranih, krivičnih obtožb o malomarni operaciji slepiča, na koncu vendarle mora odstopiti. Kaj bo sedaj brez časti, uspeha, ne ve, zato od sramu »beži » tudi iz družine, zaradi česar Fola ne zmore več sobivanja. Tako kot to gre pri priseljencih, zopet spoznavamo težnjo po izpolnitvi sanj vseh protagonistov, saj jim »mora uspeti«, vsi so na nek način zagnani in uspešni; sin Oli je prav tako kirurg, dvojčka sta priznani umetniški, akademski duši, Sadie plesalka, a hkrati jim vse to ne pomaga pri ranljivosti, travmah iz otroštva, odtujenosti od družbe in med sabo. Na koncu vedno trpi družina, intimen odnos. Ob Kwekujevi smrti se morajo soočiti z mnogimi zamerami, se približati drug drugemu, pogovoriti z mrtvimi. Po obdobju bežanja, se mora pričeti »udomačevanje«, moč za »ostati«, tudi prenos Afrike kamorkoli. Za peko divjega petelina ob božiču. To je veliko dela – za vsaj tri generacije, zato je izrisano družinsko drevo v uvodu knjige genialna poteza pisateljice. Posebej dragocena je tudi spremna beseda Gabriele Babnik o afropolitizmu: “Afropolitizem ali kdaj si dovolj afriški, da lahko pišeš o Afriki”, ki zelo razširi pogled na prebrano.