Garaže

K branju te zbirke kratkih zgodb me je nagovorila spremna beseda Uroša Zupana, češ “končno dobivamo slovensko literaturo, ki prinaša fino, toplo človečnost, prepričljivost in objem”. In res nas, v nasprotju s sicer dandanes popularnimi, “nikoli končanimi” knjigami o ambicioznih pobegih v izmišljene dežele, ki so polne še bolj izmišljenih bitij, te kratke zgodbe pripeljejo domov, “nazaj”. Nazaj k sebi, vase. Avtor preko svojih spominov in razpredanj, esjeističnih, filozofskih, obče človeških samospraševanj in asociacij tke vez z bralcem. Je kot bi bral najfinejša pisma, polna dotikov. Beremo o avtorjevem odraščanju v Ljubljani, o lovljenju “trole” (petnajstice), mladostnih sanjah o športni in glasbeni karieri. Prva barvna televizija, olimpijske igre, Alta Pressione, Videomix… Punk. Pljunek Billyja Idola, Michael Jackson se grabi “za jajca”. Duh Joy Division. Duh razpada Jugoslavije. Garaž na mestih, kjer so bili prej vrtički. “Vikendašev”, ki motijo ustaljenost staroselcev. Je tudi duh seksualnega osvobajanja in sčasoma teže srednjeletnega životarjenja ljubezenskih veteranov. S poskusi svinganja vs. tesnobi staranja in čutenja. Spremljamo občečloveška samospraševanja in hrepenenje posameznika po tem, da bi postal “poseben”. Avtor to zagotovo doseže s tem, ko vztrajno išče in zapisuje resnico, zaradi katere je na koncu lahko pomirjen tudi naslovnik – bralec.