Gen za dvom

Čeprav je ta vsebinsko izviren roman zastavljen futuristično, dogajalni čas se razteza od začetka 21. stoletja pa vse do njegovega konca in nam odpira pogled v takratni svet založništva, literarne kritike in samega pisateljevanja, se vendarle ne morem znebiti slutnje, da je romaneskna utopija v posameznih delih že realnost. Znanstvenik Zimmerman, ki razglaša, da je odkril gen za umetniško ustvarjanje in s tem sprožil testiranja za potrditev ali zanikanje umetniške nadarjenosti posameznika, je plod pisateljeve domišljije, ne pa tudi založniški giganti, ki za promoviranje svojih knjižnih hitov brez sramu uporabljajo pritlehne zvijače iz sveta industrije zaslužkarstva. Brezzoba kritika književne produkcije pa postaja le del njihovega propagandnega stroja. V takšnih okoliščinah bi potencialni Zimmermanov test verjetno res padel na plodna tla, kot se to zgodi v fiktivnem dogajanju romana. Njegov osrednji del je »Portret umirajočega umetnika«, ki ga je spisal na smrt bolni James Wright in se v njem spominja svoje pisateljske poti, v kateri je izkusil uspeh in slavo, kritiko in ponižanje, ustvarjalno strast in ljubezen dveh žensk, ki sta občudovali njegovo delo. Čeprav je glede kvalitete svojega pisanja negotov, zavrača testiranje nadarjenosti kot žalitev osebnega dostojanstva in umetniškega bistva. Osrednje besedilo skupaj s krajšim »Uvodom« in »Dodatnimi pojasnili« zapelje bralca v labirint prepričanj in dvomov in je s tem še kako relevantno za današnji čas, ko se kot eden od izhodov iz negotovosti sodobnega okolja pojavljajo različni totalitarizmi. Delo sodobnega grškega pisatelja s pronicljivim pogledom na družbo in vrednote v svetu umetniškega ustvarjanja je priporočeno branje za vse razmišljujoče knjigoljubce.