Gepard
Žanr | avtobiografski roman, ljubezenski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Veliki večni romani |
Prevod |
Ciril Zlobec |
Ključne besede | Bogataši, Duhovniki, Duhovno življenje, Ljubezen, Plemiške rodbine, Politika, Propadanje, Revolucije, Ženske |
Pogum ali slepota Sicilije?
Sicilija leta 1860. Don Fabrizijo, v čigar rodbinskem grbu je upodobljen gepard, s svojo družino skrbno varuje večstoletno tradicijo vrlin in navad plemiške rodbine. Pobožnost in zaupanje duhovnikom sta med njimi ključni. Čeprav ima veliko otrok, pa se zaveda, da pravega naslednika nima več. Zato hoče najstarejšo hčer poročiti z nečakom Tancredijem, ki mu edinemu zaupa. Obetajo se novi časi. Na vidiku je revolucija, ki bo spremenila utrjene vrednote in hkrati združila razdrobljene italijanske pokrajine v eno državo. Tancredi je znanilec teh novih časov, a bolj po imenu kot po junaštvih. Don Fabrizio se sicer zaveda, da je njegov čas minil, toda zaradi starosti se ni več pripravljen vpletati v nove razmere. Dovolj je razgledan in pozna značaj ter zakoreninjene navade svojih rojakov na Siciliji. Ko pa se na prizorišču dogajanja pojavi še prelepa Angelica, hči lokalnega veljaka in župana, je za plemiča slehernega upanja konec. Roman lahko beremo kot pripoved o nekem obdobju italijanske zgodovine, kot čutno in tragično ljubezensko zgodbo ali kot roman o občutenju minevanja in razpadanja vrednot, kakršno doleti slehernega človeka v določeni starosti. Razkroj namreč veje iz vsakega stavka zgodbe, ki se iz leta 1860 nadaljuje vse do leta 1910.
Objavljeno: 13.11.2018 09:46:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:47
Tako odgovarjam tudi vam, dragi Chevalley: Sicilijanci si ne bodo nikoli zaželeli, da bi si življenje izboljšali, iz preprostega razloga, ker mislijo, da so popolni; njihova nečimrnost je močnejša od njihove bede: sleherno vmešavanje tujcev, tujcev po rodu ali tudi, če so Sicilijanci, po neodvisnosti duha, postavi na glavo to njihovo uživanje dosežene popolnosti, tvega, da vznemiri njihovo samovšečno pričakovanje niča; teptani od kake desetine različnih narodov menijo, da imajo kraljevsko preteklost, ki jim daje pravico do razkošnega pogreba. Mar res mislite, Chevalley, da ste prvi, ki upa, da bo speljal Sicilijo v tok svetovne zgodovine? Bogve koliko muslimanskih imamov, koliko vitezov normanskega kralja Rogerja, koliko učenjakov nemških cesarjev, koliko anžujskih baronov, koliko pravnih izvedencev Njegovega katoliškega veličanstva si je bilo zamislilo isto norost; in koliko španskih podkraljev, koliko reformatorskih uradnikov Karla III. In kdo danes ve, kdo so bili ti ljudje? Sicilija je hotela spati vsem njihovim klicem navkljub; zakaj naj bi jih poslušala, če je bogata, če je modra, če je civilizirana, če je poštena, če jo vsi občudujejo in ji zavidajo, če je, z eno besedo, popolna?
Str. 158 – 159