Ginster

Roman z naslovom Ginster je delo nemškega pisatelja Siegfrieda Kracauerja, sloneče na avtobiografskih dejstvih, ki si ga je v letih 1926–1928 zamislil kot roman o Nemški republiki. Dogajanje je postavljeno na začetek 1. svetovne vojne, ko ljudje po nemških mestih množično dvigajo pesti v bran Nemčiji in s tem seveda za vojno. Sam naslovni junak, ki je pravkar končal študij arhitekture in išče primerno službo v svojem poklicu, je do vojne zadržan. Skozi vse nadaljnje strani romana se zato na tak ali drugačen način skuša izogniti vpoklicu, na roko mu gredo zdravniki, ki v resnici ugotavljajo, da je za vojsko prešibek, čeprav se po drugi strani takrat, ko ga vendarle vpokličejo, izkaže kot zelo dober strelec. V civilnem življenju prebiva doma pri materi, kateri se zdi sinova udeležba v vojni dolžnost. V hiši živi še stric, zgodovinar, ki piše monumentalno delo o evropski zgodovini. Ginsterju se zdi, da je ukvarjanje s preteklimi stoletji zdaj, ko je nastopila vojna, nekoristno. Tudi sam stric ugotavlja, da njegove raziskave napredujejo vse preveč počasi. Ginster pa se ukvarja z arhitekturnimi načrti, enkrat je to kopališče, nato vojaško pokopališče, čigar načrt je celo nagrajen, a sam Ginster od tega uspeha nima nič. Nazadnje mu poverijo nalogo, za katero pa se mu zdi, da je ne bi smel sprejeti. O romanu so pred nekaj leti v Nemčiji organizirali posebno »branje«, literarni kritiki in novinarji so podajali svoja mnenja. Tako je bilo npr. ugotovljeno, da je Ginster glede na avtorjeve resnične poglede na vojno, zlagan. Drugi pa spet menijo, da je Ginster kot junak sredi vojne, o kateri v romanu ni veliko govora, prikazan kot izrazito neopredeljen, zgolj kot človek, ki se je znašel sredi nečesa, česar ne sprejema, ne postavi pa se tudi izrazito proti njemu. Pasivnost junaka skozi vseh 260 strani je tudi najbolj pogost očitek nekdanjih in sedanjih bralcev. Dogajanja je malo, vsaj takega, ki bi ustvarjalo navidezno napetost in zgodbo »vleklo« naprej. Ginster, junakov vzdevek in pisateljev psevdonim iz časa, ko je bil kolumnist Frankfurtskega časnika, je namreč ime travniške rastline, ki pa ni neka plemenita ali celo zdravilna rastlina, temveč bolj plevel, ki se razrašča zlasti ob železniških tirih, torej nekje na obrobju, kjer nikogar ne moti in se zanjo tudi nihče ne meni. In ravno takšna si želi biti tudi naslovna oseba romana. Nedejaven, zmeraj zunaj dogajanja. Čeprav se skuša vključevati v družbo, »družabni« ljudje kaj hitro ugotovijo, da z njim nimajo kaj početi. Bralcu, vajenemu tekoče pripovedi, bodo morda moteči nenadni miselni preskoki sredi stavkov, ki sprva delujejo nerazumljivo in jih je včasih treba prebrati znova, toda ravno v tem je lahko tudi čar branja. Roman je prevedel znani slovenski prevajalec iz nemščine Slavo Šerc, ki je hkrati napisal tudi spremno besedo.