Gledališki roman : (zapiski pokojnika)

Ruski klasik 20. stoletja, po osnovni izobrazbi zdravnik, je znan predvsem po svojem romanu Mojster in Margareta. Pri Celjski Mohorjevi družbi je letos izšel še ponatis romana Bela garda, o ruski državljanski vojni. Bulgakov pa je bil tudi dramatik. V nedokončanem avtobiografskem Gledališkem romanu se loteva prav te, zanj zelo boleče teme. Uprizoritev drame Dnevi Turbinovih in zaplete z dramo Zarota svetohlincev je strnil v osrednjo zgodbo. Glavni junak in pripovedovalec Sergej Leontjevič Maksudov je sprva le neznaten novinar neznatnega časopisa večjega ladjarskega podjetja, kar pa ga ne zadovoljuje. Začne pisati roman, ki ga predstavi znancem, za katere meni, da bi mu pri izidu lahko pomagali. A ti ga kaj kmalu postavijo na realna tla. Cenzura romana ne bo spustila skozi. Pisatelj je razočaran, pomisli na samomor, ko se kot deux ex machina pojavi urednik, ki bi bil pripravljen roman natisniti. Začnejo se dogajati čudne stvari, Maksudov se znajde v sanjskem svetu, ljudje se pojavijo in že kmalu tudi izginejo, dobi denar in menice, ki jih le s težavo vnovči. Nazadnje je roman natisnjen v okrnjeni obliki. Maksudov se odloči, da ga bo predelal v dramo in jo ponudil enemu izmed Moskovskih gledališč, tu pa se začnejo nove težave.

Dogajanje je ves čas mračno, sanjsko, pripovedovalec se giblje v temačnih prostorih z debelimi zavesami, vzdušje spominja na romane Franza Kafke. Vreme je, ali zelo soparno ali mokrotno, drama se že znajde na repertoarju, čeprav glede same uprizoritve ni še prav nič jasno. Tako pripovedovalec kot bralec se zapletata v nove in nove nevšečnosti. Zelo prepričljivo so izrisani številni gledališki uslužbenci, igralci, režiserji, odrski tehniki, zdi se, kot da bi bili priče morastim sanjam, iz katerih se ni in ni mogoče zbuditi. Kot izhaja iz spremne besede, je v liku direktorja gledališča Ivana Vasiljeviča Bulgakov upodobil enega izmed vodilnih režiserjev svojega časa, Stanislavskega in njegove gledališke eksperimente.

Kljub težki temi, iz katere preseva tudi očitna (in še bolj prikrita) Stalinova represija, je roman pisan tekoče in ga ni mogoče odložiti kar tako.  Precej krajši drugi del daje vedeti, da roman ni bil dokončan. Iz podnaslova, uvoda in spremne besede pa se bralec kljub temu lahko pouči o tem, kako ga je Bulgakov želel nadaljevati.