
Glej ga, Součka!
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Beletrina |
Ključne besede | Gledališke predstave, Gledališki umetniki |
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Beletrina |
Ključne besede | Gledališke predstave, Gledališki umetniki |
»Vse moje življenje, tudi zasebno, se je vrtelo okoli gledališča.«
Biografija Glej ga, Souček! nam zelo nazorno predstavi dogajanje še iz časa okupirane Ljubljane, ko so bili gledališče, radio in televizija še v razvoju. Bralec dobi obširen vpogled v razvoj SNG Drame, pri katerem je imel legendarni igralec Jurij Souček pomembno vlogo, še posebno pri ustanovitvi Male Drame in Levega odra. Hkrati je knjiga o »okrogloličnem fantu« iz češke družine, ki se je že od malih nog navduševal nad nastopanjem. Svojo bogato igralsko kariero je Jurij Souček večino časa preživel v ljubljanski Drami; ustvaril je okoli 150 gledaliških in skoraj 600 radijskih vlog. Širše občinstvo se ga bo še nekaj generacij spominjalo po sinhronizacij risank, kot so Pipi in Melkijad, Čebelica maja in Palček Smuk. Ni pa ob vsem tem pozabil na ljudi, ki so mu ob tem stali ob strani – svojo družina, ki mu je pomenila varen pristan v razburkanem morju številnih projektov.
Legendarni igralec Jurij Souček (1929 – 2024) je diplomiral na trgovski akademiji, kasneje, leta 1953 še na Akademiji za igralsko umetnost. Po diplomi se je zaposlil v današnji SNG Drami, kjer je, z izjemno nekaj let svobodnega poklica, ostal vse do leta 1989. Za svoje vloge je prejel številne nagrade med katerimi izstopajo nagrade za življenjska dela: leta 1994 Borštnikov prstan, 2018 Ježkova nagrada in leta 2019 nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije zlati glas.
Objavljeno: 29.01.2025 13:01:42
Zadnja sprememba: 29.01.2025 13:01:42
»Te zapise sem začel pisati v želji, da bi pojasnil nekatere svoje življenjske in poklicne odločitve in zapisal, kako so se v resnici dogajale. S pisanjem sem se želel tudi zahvaliti mnogim osebam, ki so mi stale ob strani, takrat ko sem jih najbolj potreboval. S knjigo pa stopam tudi pred javnost in zlasti pred tiste, ki se mi zahvaljujejo za veselje, ki sem jim ga menda povzročil s »svojimi« risankami, ko so odraščali.«
(str. 296)