Goethe in Schiller : zgodba o prijateljstvu

Safranski, filozof in zgodovinar, je poznan kot odličen zapisovalec portretov številnih nemških mislecev in umetnikov, priljubljenost med bralci pa dosega predvsem na račun svojega izjemno pronicljivega stila. Snov za kar nekaj kulturnozgodovinskih uspešnic, od katerih lahko v slovenskem prevodu beremo štiri, je črpal predvsem iz bogatega obdobja osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki je bil čas, ko se je Nemčija z imeni, katerih zapuščina seva tudi še v današnji čas, uveljavila kot prestolnica evropske literature in filozofije.

Čeprav je o Goetheju in Schillerju predhodno že spisal samostojni monografiji, se velikanoma weimarske klasike v tej knjigi posveti še enkrat. Tokrat z zgodbo o njunem prijateljstvu, ki sta ga uspela splesti in plemeniti kljub temu, da sta si bila po značaju in tudi sicer po načinu življenja ter po pogojih, v in iz katerih sta delovala, kar precej različna.

Ob spoznavanju njunega zasebnega življenja izvemo veliko tudi o takratnem času in spoznamo, kdo je narekoval smer, v katero naj krene literatura, oziroma podrobneje, kako sta si to ob vzajemnem oblikovanju umetniške (za)vesti zamišljala Schiller in Goethe.

Preden sta Goethe in Schiller postala prijatelja, pa sta bila pravzaprav tekmeca. Slava mlajšega kolega je naraščala, Goetheju ni bil po volji niti njegov viharniški duh, medtem ko je Schiller kultno občudovanega pisatelja, ki si je sloves genija pridobil z romanom Trpljenje mladega Wertherja in je svoj uspeh z dramo Götz von Berlichingen (prev. Vitez iz Berlichingena) utrdil tudi na nacionalni ravni, sicer občudoval, a se je zaradi nedostopnosti nad njim tudi zmrdoval – dobro znan je njegov stavek, ki Goetheja označi kot naduto krepostnico, ki ji je treba narediti otroka, da se jo poniža pred svetom. Marsikaj se je moralo v njunem zbliževanju in nato v samem odnosu zgoditi, da je mlajši spoznal, da nasproti odličnemu ni druge svobode kot ljubezen. In ko se med njima naposled splete močna, plemenita prijateljska vez, oba spoznata, kako ju drug brez drugega ne bi bilo, če ne bi tako vzajemno in pristno, kot sta, sodelovala. Kar ju je medsebojno dopolnjevalo in nadgrajevalo, pa je bila predvsem njuna značajska razlika – Goethejeva tuzemskost, polna svetnih vtisov, in Schillerjeva onstranskost, ki mu je bila bližje že zato, ker sam zaradi bolehnosti ni mogel potovati. Karakternost se kaže tudi v njunem različnem pogledu na to, kaj umetnost je, a ju dolgo obdobje prijateljstva, obilno prepojenega s kontroverznimi pogovori na témo, zbliža in v prepričanjih oba povzdigne in obogati, predvsem na osnovi obojestranskega ponovnega odkritja antike in njenega občutka za lépo, ki ga želita ponovno obuditi.

Safranskemu je s pomočjo dostopne korespondence in z dobrim poznavanjem takratnega zgodovinskega in kulturnega časa nedvomno uspelo spisati zanimivo in zahvaljujoč številnim citatnim navedkom nadvse pristno biografijo odnosa, v katerega vstopa bralec z naraščajočim zanimanjem, vzporedno pa je pozvan tudi k razmisleku o naravi prijateljstva samega po sebi – kaj je, kaj pomeni in pod katerimi pogoji obstoji.