Goli obed

Ameriški pisatelj, vizualni umetnik in filozof William S. Burroughs (1914-1997) velja za eno od najbolj prepoznavnih imen generacije beatnikov, ki so v 60. letih z odkritim nasprotovanjem konvencionalnim umetniškim normam in močno nagnjenostjo k eksperimentiranju iskali nove načine izražanja političnih stališč in opisovanja duhovnega stanja povojne družbe. Burroughs je na literarno sceno vstopil z avtobiografsko knjigo Džanki (1953), svetovno slavo pa mu je prinesel njegov tretji roman Goli obed (1959), ki je med drugim postal predmet številnih sodnih procesov, na katerih se je pisatelj branil pred očitki o obcesnosti in neprimernosti napisanega materiala.

Goli obed nima klasične pripovedne strukture, poglavja pa si ne sledijo v kronološkem zaporedju. Glavni junak romana je heroinski odvisnik William Lee (gre sicer za Burroughsov psevdonim, s katerim se je podpisoval pod številna svoja dela), ki je na begu pred policijo in si najde zatočišče v surrealnem mestu Interzone, kjer nadaljuje s padcem v narkomansko omamo. V nadaljevanju se Lee med drugim spušča v konflikte z lokalnimi političnimi organizacijami, sprejme nalogo iskanja sociopatskega zdravnika dr. Benwayja, hkrati pa se udeležuje grotesknih sadomazohističnih orgij in je priča grozljivim telesnim eksperimentom, zaradi katerih se ljudje pretvorijo v deformirane spake. Surrealno vzdušje romana prekinjajo prizori iz Leejeve preteklosti, ki se posvečajo predvsem njegovim sprva nedolžnim eksperimentiranjem z drogami, ki se kmalu spremeni v odvisnost.

Goli obed je izrazito eksperimentalno literarno delo, ki skozi bizarno simboliko izpostavlja grozovitost heroinske zasvojenosti in ceno osebne svobode, ki posamezniku ne prinaša odrešitve, ampak ga zapre v kletko morečih iluzij, iz katerih ni moč videti izhoda.