Gora odmevov
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Sinji galeb |
Prevod |
Jaka Bulc |
Ključne besede | Družinsko življenje, Ljubezen, Naravno zdravljenje, Nesreče, Pogum, Preživetje, Prijateljstvo |
Gora odmevov je zgodovinski roman večkrat nagrajene ameriške pisateljice in pesnice Lauren Wolk. Gre za zgodbo o družini, ljubezni, prijateljstvu in stvarnosti. Elliejina družina namreč izgubi vse. Zapustijo svoj dom in mesto in začnejo novo življenje pod Goro odmevov. V divjini, kjer hkrati ni ničesar in je vse. Če znamo videti stvari okoli sebe in se spojiti z divjino, ta ponudi vse, kar potrebujemo. Smo pa odvisni od sebe, svojega znanja in poguma znotraj nas. Narava, živali in ljudje pa nas nagradijo za našo ljubezen, naše spoštovanje do vsega neživega in živega. Ker čutijo, da želimo dobro. Hkrati pa, ko smo prepuščeni sami sebi spoznamo, da smo sposobni veliko več, kot smo mislili. Narava, živali in ljudje nas, če znamo prisluhniti, sami popeljejo po poti, ki pomeni rešitev težav. Ellie je bila pogumna punca, ki si je v življenju upala poskušati, veliko je razmišljala in nikoli se ni ustrašila. Z veliko ljubezni je med seboj povezala ljudi okoli sebe. Povezala pa je tudi ljudi in živali. Sami težko preživimo, s pomočjo vsega, kar je okoli nas in prevzemanja odgovornosti pa vse kar naenkrat postane veliko lažje. Ključ je v našem delovanju za širše dobro. Za to bomo vedno nagrajeni. V divjini pa te stvari še veliko bolj pridejo do izraza. Očarljiva zgodba, ki nas skozi razmišljanje Ellie popelje tudi v svet magičnosti. Včasih kakšen ščepec magičnosti v življenju ni odveč. V knjigi je zapisano, da se stvari, ki se jih moramo najprej naučiti, preden jih lahko naredimo, naučimo tako, da jih naredimo. Torej, ne bojte se biti pogumni in odločni ter ne odlašajte. Storite, kar je potrebno storiti. To je vse.
Objavljeno: 14.05.2023 13:44:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:45
“Kaptan, ki je ravnokar prišel na dvorišče, se je, ko naju je zagledal, najprej ustavil, potem pa hitro stekel proti nama. Večino svojega časa je zdaj, ko v hišici ni bil več dobrodošel, preživel v bližini vhodnih vrat, a ga to ni pretirano motilo. Nič več ni zavijal, še vedno pa je občasno zalajal in zapel, kot da bi imel nekaj povedati. Jaz sem mu vedno prisluhnila. Tako kot zdaj, ko je prišel in zagodel za naju s Tihim. Nekateri pasji očetje so do svojih mladičkov neprijazni, a Kaptan ni bil eden od njih. Ko sem Tihega odložila na tla, ga je polizal s svojim velikim, grobim jezikom. Da bi ga očistil, seveda, ampak tudi, da bi mu dal poljubček ali dva. Spet mi je bilo jasno, da z eno stvarjo narediš vse.” (str. 331-332)