Gospodična Evforbija : učiteljica slaščičarstva
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2017 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Prevod |
Mateja Gomboc |
Ključne besede | Babice, Dekleta, Družina, Fantje, Ljubezen, Medosebni odnosi, Očetje in hčere, Pozornost, Slaščičarstvo, Smrt |
Redko jo je kdo jemal tako resno in občutek je bil prečudovit.
Bi se želeli znajti v prostoru, kjer se nenehno hitenje ustavi, kjer v sebi začutite nenavaden mir in svet okrog vas zasije v povsem novi svetlobi? Prav takšen čaroben kotiček je slaščičarnica gospodične Evforbije. Še bolj nenavadne so slaščice, ki jih zanimiva slaščičarka ustvarja: narejene so prav po meri strank. To so slaščice, ki so »namenjene prav tebi. Slaščice, ki ti pomagajo, kadar kaj potrebuješ.« Dvanajstletna Marta, ki z očetom Andrejem in babico Adelo živi blizu čarobne slaščičarne, je gotovo deklica, ki potrebuje marsikaj: najprej idejo, kako bi preživela počitnice. Njene prve počitnice brez mame, ki je umrla v prometni nesreči. Marta pogreša toplo materinsko besedo, prijateljstvo in ljubezen. Zato je tečaj slaščičarstva pri gospodični Evforbiji kakor nalašč zanjo. V enem tednu se v čarobni slaščičarni med pripravljanjem slaščic z imenom takoj-moram-najti-drugo-možnost, kdor-najde-prijatelja-najde-zaklad … Marta in njen tečajniški prijatelj, leto starejši fant Matej Bradalič, ne učita samo slaščičarskih skrivnosti, pač pa spoznavata tudi skrivnosti človeške duše in svojih čustev. A tudi gospodična Evrofbija, ki najde zdravilno slaščico za vsakogar, ni brez problemov. Ji lahko vajenca Marta in Matej pomagata do srečnega konca? Avtor se v zgodbi, ki jo pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, dotakne številnih problemov: izgube starša, medgeneracijskih razmerij, predsodkov do ljudi, ki odstopajo od sivega povprečja, šolske obravnave problematičnih otrok, prevladovanja potrošništva, celo povezanosti javne uprave in gradbeništva … V središču njegove pozornosti pa so tudi tokrat medosebni odnosi. Evforbija, ki tudi otroke vika, je učiteljica pozornosti, spoštovanja in ljubezni do ljudi, ki nas obkrožajo, in pozitivnega odnosa do življenja, tudi takrat, ko nas to postavi pred hude preizkušnje. Z nagovarjanjem k ljubezni in razumevanju je prepojeno celotno besedilo, vendar vedno dovolj diskretno in rahločutno, da avtor ostaja kredibilen in nikoli ne zdrsne v pretirano vzgojnost ali prisilni optimizem. Avtor je leta 2014 za ta roman prejel italijansko Andersenovo nagrado za najboljšo knjigo za bralce od 9 do 12 let.
Objavljeno: 08.04.2019 07:48:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:55
Marta je prijela v roke drug kozarček in si ga pazljivo ogledala. Nenavadno je bilo, kako je v tem prostoru resničnost bila videti drugačna, vsaj ona jo je tako občutila: ni znala razložiti, kako, toda celo način, kako je jedla, je bil tu drugačen. Opazila je, da tu vse počne z večjo skrbnostjo, brez tiste preklicane naglice, ki jo je silila, da je vedno v vsem hitela, tudi če ni bilo treba. Bilo je tako, kot bi se tukaj čas vrtel drugače. Tu se ji je uspelo uglasiti na drugačen ritem, čas je dobil nov pomen. Kot bi sekunde postale minute in minute ure. (str. 33)