Gospodje

Senca
Gospod Valéry ni maral svoje sence, zdela se mu je najslabši del njega samega. Tako je šel gospd Valéry od doma samo po tem, ko je dolgo časa motril sonce in se prepričal, da ne tvega, da bi se pojavila njegova senca. Gospod Valéry je pojasnjeval: “To je madež, ki od časa do časa postane viden in naznanja smrt.”
In je narisal.
Zato je gospod Valéry skoraj vedno odhajal od doma ponoči in z majhno svetilko v roki stopal po neosvetljenih ulicah. Ko so se prebivalci mesta spravljali k večerji in so skozi okno zagledali drobno lučko, ki je je premikala naprej z odločnimi koraki, so že vedeli, da je to gospod Valéry; in včasih so iz naklonjenosti, ki jim jo je vzbudila ta njegova nedolžna obsedenost, odprli okno in ga pozdravili: “Dober večer, gospod Valéry, dober večer.” Kljub temu, da je bil gospod Valéry videti suhljat, so se ljudje počutili varneje, ker so vedeli, da hodi ponoči nekje po bližnjih ulicah s svetilko v roki.

Okvara
Zaradi nerazumljivega kratkega stika je na električnem stolu umrl uslužbenec, ki je premaknil ročico, in ne kriminalec, ki je sedel na stolu. Ker okvare nikakor ni bilo mogoče popraviti, je pri naslednjih primerih vladni uslužbenec sedel na električni stol, kriminalec pa je moral premakniti smrtonosno ročico.

Pismo Calvina (na počitnicah)
Velecenjena Anna, tu polja s svojim tršatim žitom še vedno bolje prekrivajo spolne premike kot krike, ki jih ti povzročajo. Gre torej za očitno neskladje med zvokom in njegovim izvorom. In kljub temu da je užitek, zlasti tipni eksces, je treba poudariti burno jakost zvoka, ki prevzame okolju glavno vlogo in tako – z vetrom – prinese močno rdečico na lica vaščankam, ki so mislile, da bodo skozi okno gledale, vendar slišijo. Zaradi rodovitnih polj, ki delujejo kot zavesa v trenutkih, ko se mladi pari vznemirijo kot uglašeni instrumenti, je za glušca, draga Anna, okno nenadoma neuporabno.