Gosposka, mater si ozka

Mark Vidmar je 19-letni fant, ki ga spoznamo dan pred odhodom iz prevzgojnega doma. Formalno je zanj poskrbljeno – družba mu je preko socialne službe priskrbela stanovanje (podnajemniško podstrešno sobo v obrobni mestni četrti) in službo (v klavnici), vendar je kljub temu njegovo preživetje postavljeno pred številne izzive. Prepuščen sam sebi, svoboden, vendar osamljen, se Mark spopada s samim seboj. Hromijo ga nepredelane travme iz otroštva, ki jih odganja s popivanjem in pohajkovanjem, zanemarjanjem službe in burnimi reakcijami na vse in vsakogar, ki se mu preveč približa. Ob iskreni bolečini vsega tistega, česar Mark nima (materinska in očetovska ljubezen, povezanost s sorojenci, vsakdanje družinsko življenje, materialna brezskrbnost, zaupanje v ljudi …) skozi knjigo sijeta dve stalnici, ki si jih Mark kljub vsemu uspešno ustvari: ljubezen do dekleta Kaje in ljubezen do pisanja. Prav slednje je rdeča nit romana, ki se z zaobljubo pisanju tudi zaključi. Delo je močna prvoosebna izpoved zapuščenega otroka, ki živi naprej v odraslem človeku in odmeva še dolgo v zrelo dobo. Napisano je v 31. kratkih poglavjih, prevladujejo dinamični dialogi in sočen jezik v razmišljanju protagonista, iskreno in brez kakršnegakoli moraliziranja (lažnega odpuščanja ali obtoževanja družbe ali samopomilovanja). Literarni subjekt je prikazan v odnosu do številnih literarnih oseb, njegovo zorenje je prikazano tako ob negativnih kot pozitivnih dogodkih. Kratka, jedrnata, sočna in direktna pripoved o osamosvajanju mladega človeka. Delo je prvič izšlo leta 1996, drugič leta 2014, po njem je Marko Šantič posnel celovečerni film z naslovom Zapelji me. Spremno besedo k izdaji iz leta 2014 je napisal Borut Gombač.