Gostišče Hibiscus

Ne gre za poželenje, pohlep, kot da bi nenadoma začutil potrebo po tem, da se vržem v zabave, veselje. Daleč od tega! Do kakšnih užitkov naj bi mi sploh še bilo, ko pa sem jetnik v tem domu počitka? Gre za nekaj povesem drugega, nekaj veliko bolj pomembnega. Nehal sem se smiliti samemu sebi. Težko je to povedati, pa je povsem preprosto. Moja jutranja kava je prijetna. Sonce, ki prodira skozi zavese, je prijetno. Šum vrtne brizgalke je prijeten. Moj prvi sprehod po parku je prijeten. Kako naj povem drugače? Spet sem uglašen, tako je! Prav to je tisto, česar tako dolgo že nisem več poznal, kar sem tako dolgo zavračal, odbijal.
(str. 148)