Gottland

Z literarizranimi zgodovinami je pogosto križ, saj od bralca pričakujejo vsaj nekaj predznanja in poznavanja tematike, ki jo obravnavajo, da bi lahko v popolnosti prišle do izraza. Lahko pa na njih pogledamo tudi z drugega, recimo temu izobraževalnega, vidika. Saj ne, da bi jih želeli povzdigniti na znanstven nivo in jih označiti za strokovno literaturo, a se v njih vseeno najde marsikatero zgodovinsko dejstvo oz. resnica. Je pa za boljše razumevanje vsebine potrebno podatke nujno preveriti, kar pa v današnjem času ne bi smelo biti pretežko. In kaj je Gottland Mariusza Szczygieła drugega kot pa literarizirana zgodovina Čehov 20. stoletja? No, lahko je tudi zgolj zbirka kratkih zgodb izpod peresa nekega poljskega avtorja, ki so ga malce bolj zanimali dogodki pri južnih sosedih in se jih je odločil na svoj način preliti na papir. Na takšen, da so ga v Pragi skušali celo prepovedati. In to pred nekaj leti, ko je knjiga izšla in smo že konkretno zakorakali v 21. stoletje. Kaj je v njej takšnega, da so bili na Češkem tako prizadeti? V bistvu nič, pa vendar vse. Szczygieł je za glavne protagoniste svojih zgodb izbral ljudi, ki so sodili ali pa še sodijo med prepoznavnejše češke obraze in s katerimi se »preprosto« ljudstvo rado poistoveti ter jih do neke mere celo malikuje. In ko nekdo, kot v tem primeru Mariusz Szczygieł, razkrije temne plati sodobnih »božanstev«, so ponavadi najbolj prizadeti ravno njihovi častilci. Kot tipičen primer nastopa tu Karl Gott, popularen češki »šlager« popevkar, konformist in človek za vse čase ter sisteme. Nekdo, ki mu ne gre zaupati, a si vseeno vsi želimo biti ravno on. Nekdo, ki bi ga radi videli, ko se zjutraj pogledamo v ogledalo, pa čeprav smo za ta razgled hudiču prodali dušo. In dokler nas nekdo ne razkrije, je vse več kot le lepo in prav. Gottland!