Grad Gripsholm : poletna zgodba
Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2019 |
Založba | Miš |
Prevod |
Tina Štrancar |
Ključne besede | Nemški pisatelji, Pisatelji, Počitnice, Švedska |
Grad Gripsholm je prvo v slovenščino prevedeno delo nemškega pisatelja Kurta Tucholskyja. Zgodba je postavljena nekam na začetek tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je v zraku že čutiti, da se pripravlja nekaj velikega na političnem parketu. V uvodu knjige založnik piše pisatelju, da si ljudje poleg politike in aktualnega dogajanja želijo brati še kaj drugega, ljubezensko zgodbo naprimer. Pisatelj mu odgovori, da je z eno nogo že na vlaku in da med dopustom nikakor ne namerava delati, temveč da bi se rad končno pošteno spočil in gledal drevesa. No, ampak tu je vseeno ta ljubezenska zgodba. Z Lydio, ki jo kliče princesa, se vkrcata na vlak za Švedsko, tam se naselita v prizidek gradu Gripsholm in začne se nekaj brezskrbnih tednov počitnic. Najprej ju za en teden obišče njegov prijatelj Karlchen, nato pa njena prijateljica Billie. V zraku sta brezskrbno poletje in ljubezen, na mizah sta dobra hrana in vino. Prijatelji ležijo na travniku in bingljajo z dušo, kot zapiše pisatelj. Tucholskyjevo pisanje je sveže in prav nič zastarelo, čeprav je od izida knjige minilo že 90 let. Ljubezenski posteljni trojček seveda ni opisan tako nazorno, kot to znajo novodobni pisci, ampak ravno prav sočno, da v bralcu razvije fantazijo. Poletno idilo sicer nekega dne med sprehodom zmoti jokajoča deklica iz nekakšnega zavoda za otroke gospe Adriani, ampak prijatelji rešijo tudi to.
Objavljeno: 04.09.2019 10:18:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:41
Pred nama je bil Gripsholm. Zakaj ne bi ostala za vedno tukaj? Lahko bi bila naprimer dlje časa najemnika, z grajsko oskrbnico bi sklenila pogodbo, to najbrž sploh ne bi bilo tako zelo drago, in potem za zmeraj: modro nebo, sivo nebo, sonce, vonj po morju, ribe in grog – večni, večni dopust.
Ne, s tem ne bo nič. Če se preseliš, se preselijo tudi skrbi. Če si nekje štiri tedne, se vsemu smejiš – tudi majhnim neprijetnostim. Ne zadevajo te. Če pa si nekje za vedno, potem moraš biti udeležen.
(str. 136)