Greh

Brez velikega pompa je letos v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi izšla kriminalka avtorja, ki je že desetletja veliko bolj aktiven, prepoznaven in uveljavljen kot filmski režiser. Izkaže pa se, da bi ji veljalo nameniti več pozornosti, morda še več kot so je deležne mnoge kriminalke uveljavljenih piscev tega žanra, ki so se v zadnjih letih namnožili tudi v Sloveniji, kjer so založbe končno prepoznale tržni potencial žanra. Greh Metoda Pevca je eden najboljših slovenskih romanov, kar jih je izšlo v tem letu, in to ne le kriminalnih romanov. Ne gre sicer za kriminalko s prav izrazitim suspenzom (tega slovenski avtorji nasploh le s težavo pričarajo), vendar pa manko prave napetosti nadomesti s kvalitetami družbenega romana, ki se ukvarja s ta hip izjemno aktualno tematiko spolnih zlorab v Rimskokatoliški cerkvi.

Roman prepoznava, da so spolne zlorabe v Cerkvi tematika, ki bi pravzaprav morala biti stalna ali vsaj pogosta družbena tema glede na pogostost in vseprisotnost spolnega nasilja, ki ga duhovščina po eni strani izvaja nad otroci in mladoletniki, po drugi pa, kot kaže aktualni primer patra Marka Ivana Rupnika, tudi nad ženskami znotraj institucije. Največja odlika romana je gotovo pozornost, ki jo posveča žrtvam teh zlorab. Najprej to počne na ravni romaneskne strukture, ko vanj vključuje celo vrsto likov, ki z različnih perspektiv pripovedujejo o svoji izkušnji. Avtorjev razumevajoč interes pa se kaže tudi na bolj diskretnih ravneh romana, predvsem v jeziku, ki ga polaga v usta svojim likom, ki skozi reflektiran način govora o zlorabah z njih snamejo ogrinjalo obskurnosti in omogočijo razumevanje psihološke dinamike zlorabe. Kot v romanu govori ena od žrtev zlorab: "O teh stvareh je treba govoriti, vse, česar se bojimo, mora postati vidno in glasno. Samo tako lahko zmanjšamo tabu in njegovo skrivaško zlorabo. Tabu je ščit. Storilci se zavedajo, da je tabu praktično neprebojna zaščita." Tretjeosebni pripovedovalec tudi bolj vsakdanje izkušnje opisuje z veliko jezikovne in pojmovne gibkosti, mestoma s poetično asociativnim jezikom, ki pa skoraj nikoli ne učinkuje pretirano ali hermetično. Momentalno preobremenjenost s spomini, ki se protagonistu kriminalistu Kajetanu naberejo z leti, opiše tako: "... včasih se je počutil kot v preveč založenem skladišču, v katerem je vse, pa kljub temu ničesar ne najdeš."

Greh je eden redkih slovenskih romanov, ki delujejo čisto malo danbrownovsko, če ta izraz označuje rabo zgodovinskih in umetnostno- oziroma literarnozgodovinskih virov in faktov na način, ki zgodbo zapleta kot intelektualno uganko. Sodobna slovenska literatura se rada navezuje na literarne predhodnike in celo na sodobnike, vendar to pogosto učinkuje pretenciozno: reference so rabljene zaradi referenc samih, za ustvarjanje vtisa avtorja intelektualca. Pevec se tej pasti izogne. Njegovo poznavanje in sklicevanje na zgodovino bogomilov, na Cankarja, Prešerna in Zajca deluje dovolj organsko in je za zgodbo relevantno.

Med šibkimi platmi romana velja omeniti junakova moralistična miselna izvajanja, ki jih je avtor umestil v mnoge prizore, kjer se Kajetan druži z Viardo, svojim ljubezenskim interesom. Skupaj se denimo pritožujeta čez medije, Kajetan kot nezadovoljni uporabnik, ki hlepi po "zadržanem in častnem" novinarstvu, Viarda pa kot novinarka, ki kljub aktivni vlogi v medijih zavzema vlogo pasivne žrtve, ki se ji nostalgično kolca po nedoločnih časih "revolucij in protestov". Ti miselni izleti se zdijo bolj odraz avtorjevih globoko osebnih stališč, junakoma jih pritakne nekako demonstrativno in pamfletarsko, v zgodbi ne zaživijo organsko skozi situacije ali ravnanja likov. Tu in tam se avtorju prikradejo tudi stereotipi, denimo ideja, da lahko le ženska s svojo "negovalno skrbnostjo" iz stanovanja moškega naredi dom. V to kategorijo sodi tudi epizoda s Kajetanom, ki kipi od ponosa, ko očisti pomivalno korito in opere stroj perila. Ker refleksije ali distance do teh spolno zaznamovanih vlog avtor ne vzpostavlja, s tovrstnimi upodobitvami zgolj potrjuje predsodke o ženskah kot gospodinjah in moških kot nebogljenih otrocih, ki si zaslužijo medaljo, kadar zložijo lastne nogavice ali odnesejo smeti. Podobno ne grejo v bralsko slast antifeministične opombe, ki jih proizvaja pripovedovalec, denimo na nekem mestu ideja, da je k uspešnosti neke psihiatrinje verjetno prispeval "pristno privlačen videz lepe in okusno urejene ženske". Romanu, ki je tako pozoren do osebne travme žrtev spolnih zlorab, bi se vsekakor podalo, če bi razvil tudi nekaj več zavesti o spolnih predsodkih in objektivizaciji žensk, ki jih proizvaja na videz vsakdanji, v resnici pa ideološki jezik patriarhata.