Grozdi jeze

»S temile rokami sem jo postavil. Ravnal sem stare žeblje, da sem jo obil z opažem. Škarnike sem privezal k tramovom z žico za pakete. Hiša je moja. Jaz sem jo postavil. če se zadeneš obnjo — bom s puško pri oknu. Samo pridi mi blizu, pa te počim ko zajca.«
»Ne gre vendar zame. Jaz ne morem nič pri tem. Zgubil bom delo, če ne bom tega storil. In poglej — recimo, da me ubiješ. Gladko te bojo obesili, ampak še veliko prej, preden boš zabingljal, bo na traktorju že drug voznik in ti bo zapeljal čez bajto. Ne boš ubil pravga.«
»To je tisto,« je rekel najemnik. »Kdo ti je to ukazal? Pojdem nadenj. Njega je treba počit.«

»Motiš se. Ta je dobil ukaz od banke. Banka mu je rekla: ,Spravi te ljudi spod nog, drugače sam glej:«
»No, potem je to predsednik banke. Gotovo je kakšen odbor direktorjev. Nabil bom puško do zadnjega in se odpravil v banko.«
Traktorist je rekel: »Nekdo mi je dejal, da je banka dobila ukaz z vzhoda. Ukaz se je glasil: ,Glejte, da bo zemlja dajala profit, drugače vas zapremo:«
»In kje se to neha? Koga lahko počimo? Ne mislim crknit od lakote, prej bo padel tisti, ki me misli izstradat.«
»Ne vem. Mogoče ni nikogar, da bi ga ustrelil. Mogoče vsega skup sploh niso krivi ljudje. Mogoče lastnina to dela sama, kakor si rekel. Naj bo že tako ali tako, povedal sem ti, kaj mi je ukazano.«
(str. 56)