Hagard
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | švicarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | KUD Sodobnost International |
Zbirka |
Knjižna zbirka Horizont |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | Denar, Digitalizacija, Družba, Elektronika, Ljubezen, Nepremičninski posredniki, Obsesivnost, Zasledovanje, Življenje |
Kaj vendarle počne?
Philip, moški konec štiridesetih, nepremičninski podjetnik in marljivo, urejeno mesto, povsem nevajeno tega, da bi se “kdo, kot je bil ta Philip (…) v nekaj urah iz solidne, zagotovljene eksistence privedel na rob lastnega uničenja.” Lepega marčevskega dne mu med opravki pot prekriža žensko bitje, ki ga obsede. Naj so bile krive slivnato modre balerinke, nekaj v gibanju ali predstava o njenem vonju, s tem se Philip pretirano ne ubada. Se pa tega rigorozno loti pripovedovalec, ki ga Philipovo nerazumno obnašanje obseda ravno toliko kot gospodična njega. Ko začne precej nerodno slediti lahkotnemu gibanju ženske, počasi razpada njegova zunanja podoba, odrinjene so službene in starševske obveznosti, s praznjenjem baterije pametnega telefona pa postaja vedno bolj nemočen. Dosti bolj spretno mu je na sledi pripovedovalec, ves prevzet od dejavnikov, ki so dopustili takšno drsenje v pogubo. Spotoma poznavalsko deli še nekaj komentarjev o družbi v času elektronske dobe, nazadnje pa skuša prispeti na sled samemu sebi in si odgovoriti, kaj je tisto, zaradi česar ga ta Philipova zgodba tako okupira? Seveda se v to trmasto-sentimentalno zasledovanje želje zapletemo tudi bralci.
Objavljeno: 17.09.2020 13:48:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:32
“Vendar mi Philip ni šel iz glave. Ni bil uvideven, še vedno je sedel v svojem predmestnem vlaku. Naveličan njegove trmoglavosti sem mu zakričal, naj se spametuje in se končno odpravi k Belindi, potem pa, kar se mene tiče, spremeni svoje življenje, Vero odpusti, svoje podjetje in BMW proda ter svoje talente posveti nečemu, kar je večje od te cenene avanture. Oba sva vedela, kako se bo to lahkomiselno dejanje končalo. A dedec je bil bolj trmast, kot sem domneval. Ni se premaknil, niti trznil ni. Lahko bi ga pustil v miru v njegovem vagonu, vendar me je nekaj vodilo nazaj k njemu, k temu mrzlemu vetru, ki je vel čez peron. Morda mi je hotela njegova zgodba nekaj povedati, me spomniti na nekaj, česar ne bi smel pozabiti. Vendar nisem imel pojma, kaj bi to lahko bilo, kakšen nauk bi potegnil iz nje.”