Hana
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Celje ; Ljubljana, 2019 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Prevod |
Nives Vidrih |
Ključne besede | Družina, Judje |
»Ja, gospodična Hanička sem bila svoje čase jaz. Potem pa sem postala rumena zvezda …«
Hana je prvi v slovenščino prevedeni roman pisateljice Alene Mornštajnové, zanj je leta 2018 prejela nagrado češka knjiga za najboljše prozno delo preteklega leta. Mesto Meziříčí je nema priča prelomnih let 20. stoletja, ko se je tudi na Češkem godil tragičen izgon židovskega prebivalstva. Desetletje kasneje so dogodki vojne še vedno živi in neizbrisljivo zapisani v spomin, vendar se o njih molči. Sledimo Mirini zgodbi, sprva še naivno otroški, nato pa vedno bolj zreli in razmišljujoči o usodi svoje družine. Ko v njej dozorijo vprašanja o prednikih in preteklosti, je za odgovore nanje kar naenkrat že prepozno. Skrb za osirotelo deklico prevzame teta Hana, molčeča in odmaknjena, ovita v črnino in skrivnost. V njej ni več prepoznati čednega dekleta, polnega obetov o prihodnosti, ki si je marljivo pripravljalo doto za poroko z Jaroslavom. Ambiciozen mladenič si je želel vojaške kariere, pri tem pa je postajalo Hanino židovsko poreklo vedno večja, nepremostljiva ovira. V romanu z dvema pripovedovalkama, Miro in Hano, se razvije družinska zgodba, napisana s pretanjenim občutkom za problematiko tistih, ki so preživeli nacistični pekel in se nato s težavo vključujejo v vsakdanje življenje, minulost pa jih spremlja kot odmev. Kako najti smisel obstoja, ko je duša vsled doživetega povsem opustošena – kako ponovno zaupati, ljubiti in biti ljubljen?
Objavljeno: 23.08.2019 13:48:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:38
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se ljudje ne zanimajo za to, kar se je zgodilo pred njihovim rojstvom, da ne sprašujejo svojih staršev in starih staršev, kako so preživeli svoja življenja, s čim so zadovoljni in kaj bi storili drugače, če bi lahko. Ko so moji starši, brat in sestra odšli na drugi svet in me pozabili vzeti s seboj, sem bila še premajhna za vprašanja, in skrivnost, zakrita z žalostjo in čudaštvom tete Hane, se je med najinim nekajletnim sožitjem le postopoma in počasi odkrivala pred mano, kot dno reke, ki usiha. (str. 106)