Hči Španke
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | venezuelska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Vida |
Prevod |
Jaka Andrej Vojevec |
Ključne besede | Družbene spremembe, Identiteta, Matere in hčere, Nasilje, Politično nasilje, Preživetje, Priseljenke, Ženske |
Hči Španke je avtoričin prvi roman, ki ga razglašajo za literarno senzacijo, avtorico pa za glas svetovne literature, ki mu moramo prisluhniti.
V Caracasu v Venezueli je Adelaida Falcón pravkar pokopala svojo mamo. Nasilje in pomanjkanje sta zajela državo. Država z največjimi zalogami nafte na svetu se je spremenila v peklensko luknjo, kjer se sosedje obračajo proti svojim sosedom, saj obkroženi s hudo revščino in besnim nasiljem čutijo, da je to edini način za preživetje.
Po mestu se vrstijo redukcije električnega toka, police v supermarketih so prazne, na črnem trgu cveti prodaja vsega od zdravil do higienskih vložkov. V vrsti za kruh se čaka cel dan. Nekega dne se Adelaida vrne domov in ugotovi, da je ključavnica stanovanja zamenjana in da je njeno stanovanje prevzela skupina nasilnih nepoznanih žensk po navodilih Maršalke. Ker je Maršalka povezana z vlado, se ne da storiti ničesar. Življenje postane nočna mora in v boju za preživetje stori marsikaj. Ne morem presoditi, kako natančno zgodba zrcali resničnost, a avtorica Karina Sainz Borgo deli številne lastnosti s svojo glavno junakinjo.
Objavljeno: 22.09.2020 18:54:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:30
Zaslišala sem strele. Tako kot že včeraj in dan pred tem. Curek umazane vode in svinca, ki je ločevala mamin pogreb od naslednjih dni. Izza pisalne mize ob balkonskih vratih v sobi sem opazila, da so vsa stanovanja sosednjih stavb v temi. Nič nenavadnega ni bilo, če je mesto ostalo brez elektrike, čudno pa se mi je zdelo, da bi v naši stavbi imeli elektriko, drugje pa ne. “Nekaj se dogaja”, sem pomislila. Takoj sem ugasnila namizno lučko. Takrat so se razlegli topi udarci iz stanovanja Ramone in Carmela, ki sta živela nadstropje pod mano. Butanje pohištva. Nekdo je vlačil stole in mize sem ter tja. Poklicala sem ju po telefonu, a se ni nihče oglasil. Zaradi noči in zmede je bilo zunaj, kot bi uvedli policijsko uro. V deželo so prišli hudi časi, verjetno najhujši od časa državljanske vojne.
(str. 38)