Hiša

Knjižni prvenec režiserke Ivane Djilas zelo jasno sporoča, da pomena hiše ali stanovanja v posameznikovem življenju nikakor ne gre podcenjevati. Res je, da so številne stvari in konec koncev tudi bivališča nekaj povsem samoumevnega, saj je iz njih zgrajen naš fizični/materialni svet. Stvari oziroma predmeti so namenjeni človekovi uporabi in so dobrodošli vse do trenutka, ko prenehajo opravljati svojo (pripisano) funkcijo zadovoljevanja naših potreb. Lahko bi rekli, da jih v tem primeru enostavno zamenjamo, vendar pa se največji problem pokaže takrat, ko si mi (inteligentna bitja) ne moremo več privoščiti njihove uslužnosti. Takrat se začnejo težave, ki predmete, v primeru romana hišo, postavijo v povsem nov kontekst.

Roman je nastal na osnovi avtoričinega članka Zgodba o neuspehu, v katerem je s humorno-sarkastičnim tonom, katerega je prenesla tudi v zgodbo, v nekaj obrisih predstavila lastno doživljanje težav pri prodaji družinske hiše. Seveda je vprašanje o avtobiografskih elementih v romanu povsem odveč, naj omenim le dejstvo, da so nekateri deli članka sestavni del zgodbe, ki se pravzaprav začne v skorajda romantičnem tonu. Slednji je seveda zavajajoč, saj se že po nekaj prebranih straneh izkaže, da si družina življenja v podrobno opisani okolici hiše z vrtom, na katerem vsako pomlad cveti 'čudovita' stara češnja, ne (z)more več privoščiti. Idilična podoba 'varne' vožnje v živalski vrt ob poslušanju glasbe se zaradi glasnega pisku, ki opozarja na pomanjkanje bencina, sprevrže v le enega od številnih prepirov, ki med protagonistko in njenim možem vznikajo kot posledica vse bolj očitne finančne stiske. Slednja povsem logično načenja družinske odnose. Le ti so vseskozi postavljeni na stranski tir, bistveni so dobri odnosi z banko. Sploh pa je vsak dan potrebno še toliko postoriti, narediti nov načrt, prebarvati hišni nabiralnik, zamenjati posteljnino in seveda … prodati hišo! Šele potem bo (spet) možno srečno živeti.

Bralec ne izve protagonistkinega imena, prav tako ne imena njenega moža ali ostalih družinskih članov z izjemo sina Maksa in nekaterih (sicer povsem nepomembnih) sosedov. Liki so imenovani glede na družinska razmerja npr. oče, moževa mama, bivša mačeha itd. Slednje namiguje na možnost tovrstnega dogajanja v kateri koli družini oziroma hiši, mimo katere se brezskrbno sprehajamo in o njej nič ne vemo, saj stene skrivnostno molčijo o neuspehih. Vsi 'dobronamerni' nasveti članov širše družine, ki jim, kajpak, vse teče 'kot po maslu', podžigajo že tako pekoč občutek sramu, ki ga ne morejo omiliti niti profesionalne fotografije vseh pospravljenih prostorov hiše na nepremičninskem portalu. Protagonistka težko prizna, da sta z možem naredila napako, ko sta stanovanje zamenjala za hišo, reprogramirala posojilo in ga podaljšala s 15 na 30 let. Astronomske cifre, zapisane v pogodbi, so se takrat zdele povsem brezosebne, vendar so prav te temeljito in boleče zarezale v usodo njune družine. Sploh je zelo pomenljivo soočenje z dejstvom, da sta se pri tem 'kupovanju odraslosti' prenaglila in da sta zdaj le še bolj negotova. O modrosti, ki naj bi jo prinesla zrelejša leta ni niti sledu, napake pa ne moreta kar izbrisati in začeti znova, pa čeprav naj bi prodaja hiše pomenila prav to.

V romanu mrgoli seznamov, ki jih protagonistka ustvarja spontano, medtem, ko sedi na terasi in ugotavlja, da bi za udobno sedenje potrebovala še eno blazino. Bralec od zapisa do zapisa sledi njeni močni volji, ki se mestoma sprevrača v agresijo, navidezna humornost pa razkriva vse večjo nemoč in skorajšnji obup, ki pa se pravzaprav ne sme zgoditi. Vsekakor so misli protagonistke zasičene z idejami, kako impresionirati kupce, kakšno stanovanje izbrati … skratka, kako si urediti življenje, a v tem obdobju nenehnega čakanja jo avtorica izrisuje kot nezadovoljnega otroka, ki zaradi zrušenega pozitivnega samovrednotenja jezno cepeta. Soočenje z izgubo idealnega življenja, ki je bilo še pred kratkim postavljen v zlati ali vsaj pozlačeni okvir, je namreč zelo neprijetno. Tako vsi seznami potrebnih opravil in dnevnih dolžnosti sčasoma izgubijo svoj smisel in postanejo le prazne črke na papirju neuresničenega. Edini seznam, ki ohrani svoj pomen, je tisti z navedki neplačanih položnic.

Hiša je torej roman o videzu. Od 'popolnosti' njenega eksterierja in interierja je odvisno zanimanje in število morebitnih kupcev in agentov, a prodaja se kljub vsem finančnim in časovnim investicijam nikakor ne zgodi, pa naj se protagonistka še tako trudi:

»Zaprem straniščne pokrove, tako je po feng šuiju. Otroške igrače se vrnejo v svoje škatle. Na kuhinjski pult postavim najlepši čajnik, da bomo lahko, če se pogovor razvije, to prijetno in sproščeno vzdušje udobne družinske hiše še poglobili. In tik pred prihodom morebitnih kupcev še zadnji touch, hitro popršim vse prostore z osvežilcem zraka v vonju svežega perila, čisto zares se imenuje tako. Vonj podzavestno vpliva na človeka. Vonj čistega perila asociira na red in čistočo, umirja, daje občutek varnosti. To je tisto, kar si želim, da bi občutili kupci, ko hodijo skozi hišo. Da je hiša varna, prostor za srečo. Če imaš srečo in dovolj denarja.« (Djilas: 81)

Zaveda se, da ljudje ne kupujejo njenega življenja, ampak golo hišo, v kateri pa sama prebiva kot vse bolj neprijazen gost ali že kar tujec, kar avtorica izrisuje tudi v formalnem smislu. Zgodba je posredovana skozi protagonistkin pogled, torej ima bralec opraviti s prvoosebno pripovedovalko, ki vse in vsakogar, celo samo sebe, predstavi zgolj skozi njej lastno doživljanje. Njeni notranji monologi, miselne asociacije in opisi dogajanja se spajajo. Avtoričin jezik je preprost, povsem jasen in hkrati zelo slikovit. Bralcu posreduje le določene izseke dogajanja, ki včasih delujejo kot dnevniški zapis, včasih kot pogovor, celo obveščanje. Tudi prevladujoči protagonistkini notranji monologi so v nekem smislu dialoški, kot bi avtorica s tovrstnim načinom pisanja želela vzpostaviti nekakšen dialog s svojimi bralci. Vendar pa prav ta poročila, ki zgodbo sestavijo v smiselno celoto, proti koncu usahnejo, se izredno zreducirajo. Protagonistkina 'poročila' o napredku tako želene prodaje so iz večstranskih zapisov zmanjšana na eno, celo pol strani. In ta prihajajoča poročila skorajda ne vsebujejo več humorja, ampak nizajo le dejstva, ki prav v tej redukciji izrišejo vse večjo duhamornost in neznansko utrujenost zaradi dolgo trajajoče 'bitke', ki je tako rekoč že izgubljena.

Ivana Djilas na 263 straneh izriše podobo družine, ki si je želela preveč in je zaradi svojih 'grešnih' apetitov kaznovana. Ni tako zelo nenavadno pomisliti, da jih najbolj kaznuje ravno hiša, ki proti koncu pridobiva srhljive osebnostne poteze in svojo, prej molčečo in neopazno prisotnost izrazi skozi govor, ki je jasen le petletnemu Maksu. Avtorica opozarja še na en problem in sicer, da hiša v pomenu bivališča nikakor ne pomeni temelja, na katerem se lahko postavi dom. Družina je od začetka knjige do skorajšnjega konca povsem raztresena, uživanje in srečo odlaga na poznejši čas, zakonca se ne privlačita, otrok pa manko miru zapolnjuje s kopico nepotrebnih igrač. Šele takrat, ko so soočeni s pristankom na najnižji točki, se po hudem prepiru zopet opazijo. Takrat, ko nimajo več nič izgubiti, ko jim ostane le neprodana hiša, hišica na drevesu in njihovi odnosi. Takrat starša sledita sinu v majhno leseno drevesno hišico, se veselita ukradene elektrike s sosedovega priključka, čokolade Toblerone in risank Groznega Gašperja. Takrat se prvič zabavajo. Takrat je možno pozabiti na propadel načrt in zaslutiti tisto tako iskano srečo. Očitno je, da so jo vse dotlej iskali na napačnem mestu, v napačnih stvareh.

Roman tako sklene z jasnim sporočilom. Kljub jezikovni preprostosti in možnosti hitrega branja, je delo sporočilno močno in bistveno bolj kompleksno, kot bi na prvi pogled lahko površno ocenili. Avtorica namreč prav s preprostostjo majhnih besed in pomočjo materialnega sveta izriše dinamiko človekovega mišljenja in luknje v odnosih, ki pravzaprav vseskozi kričijo po zapolnitvi, po trenutku miru. Nedvomno se bo v kaotični zgodbi tričlanske družine lahko prepoznal marsikateri bralec, ki bo morda z nasmeškom na ustnicah ugotovil, da so njegove možnosti za razrešitev težav bistveno bolj odprte.