| Žanr | potopisni roman |
| Narodnost | danska literatura |
| Kraj in leto izida | Koper, 1978 |
| Založba | Lipa |
| Prevod |
Boris M. Verbič |
| Ilustracije |
Des Asmussen |
Jørn Riel je danski pisatelj, ki je šestnajst let živel na Grenlandiji, tri leta pa med Eskimi. Danes živi v Maleziji, »da bi se malo otoplil«, kot rad pove. Med Eskimi se je naučil tiste jasne modrosti, značilne samo za skupnosti, ki živijo tesno z naravo. Med njimi je našel tudi navdih za mnoge knjige, prevedene v številne jezike. V trilogiji Hiša mojih očetov piše o otroštvu, najstništvu in mladosti Agojaraqa, eskimskega mestica, ki živi z ostarelo dojiljo Aviajo in petimi očeti. Prava očeta sta Pete in Jeobald, Samuel, zasanjani Gilbert in Small Johnson, ki rad kaj popije, pa so nekakšni strici. V pisani galeriji junakov so še Louis, francoski kuhar, ki išče nove okuse, duhovnik oče Brian, ki prihaja spreobračat prebivalce, pa tudi trgovat s kožami in sredi divjine postavi napihljivo cerkev, stari šaman Ivitaq, ljubezenski parčki, ki bi se radi samo malo ogreli. Pa tudi divje živali, kot so medvedi ali volkovi. Pisatelj s toplino in humorjem opisuje Eskime in njihovo kulturo, pa tudi nastajajoče spremembe, ki se pokažejo v njihovi miselnosti. Trilogija predstavlja literarno mojstrovino, ki navdihuje bralce. Spoznamo neznani svet in običaje, drugačne od naših. Eskime nam avtor prikaže kot ljudi, ki opevajo svojo neizmerno ljubezen do raja na zemlji, obenem pa se zavedajo krhkosti svoje sreče, ki jo ogroža civilizacija.
Objavljeno: 30.06.2015 12:05:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:01
Small Johnson je srčni prijatelj strica Gilla. Čudno – bi moral res dodati – saj sta si moža povsem različna, pravo nasprotje drug drugemu. Stric Gill je obziren in skromen, česar ni ravno mogoče trditi o Smallu Johnsonu. Stric Gill je sočuten kot kakšen Eskim. Smeje se, če so drugi veseli, in joka ob tuji bolečini. Zna pobesneti, če je besnenje na mestu, in je zelo pravičen, če je razpoloženje za to. Brez pretiravanja ga lahko označujemo za nesamostojnega, da, morda celo nekoliko brezvoljnega – ampak četudi te včasih razdraži s svojim čudaštvom, mu vendarle rad odpustiš: češ, takšen je pač, kot je. S stricem Gillom je tako kot s starimi psi. Lahko ti sedi kar po cel dan na mestu, zre prek fjorda in sanjari. Ni se malokdaj zgodilo, da sta ga morala moja očeta ali Small Johnson privleči z gora, ker je tam gori sedel in sanjaril, ne da bi se bil zavedel, da se je že znočilo in da bi lahko zmrznil, če bi na lepem privršal s severa vihar. Stricu Gillu je bilo najstrože prepovedano, da bi hodil sam na lov – to pa je bila tudi, kolikor se spominjam, edina prepoved, kdajkoli izrečena v hiši mojih očetov.
in nato