Hiša na Krasu
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trst, 2006 |
Založba | Mladika |
Ključne besede | Identiteta, Ljubezen, Odnosi med spoloma, Smrt, Žalovanje |
Imeti zavetje je pomembno in vsak si ga mora ustvariti sam.
Roman je pripoved o srečanju moškega in ženske v zrelih letih. Barbara v svojih štiridesetih izgubi moža v prometni nesreči. Njeno žalovanje otežuje podrobnost, ki jo je Barbara vedno slutila – sopotnica njenega moža je bila njegova ljubica. Rudi, tržaški Slovenec, ki ga je v mladosti iskanje zaposlitve odneslo v Turin, se na pragu svojih šestdesetih vrne na Kras, da bi prodal rodno hišo. Še vedno je samski, za njim sta dve pomembnejši razpadli razmerji: eno s tržaško Slovenko in drugo z Italijanko v Turinu. Po naključnem srečanju oba protagonista opravljata v sebi inventuro lastnega preteklega življenja, Barbara prevrednoti odnos s svojim sinom Martinom in starši, Rudi pa svojo razpetost med Turin in Trst in z njo med dve kulturi. Ljubezen, ki se rojeva med njima, je prikazana realistično, bolj kot zunanjemu dogajanju lahko sledimo notranjim spremembam, ki jih možnost novega začetka sproža v obeh protagonistih. Kljub temeljni prisotnosti motivov narodne in kulturne identitete, navezanosti na rojstni kraj in družinskih odnosov, je vodilni motiv romana prav soočenje z ljubeznijo – silo, ki v nas sproži samospraševanje in pripravljenost na nepredvidljive življenjske spremembe.
Objavljeno: 27.10.2017 22:48:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:06
Ima sina, starše, sestro, prijateljice, s katerimi se lahko zaupno pogovori, toda potrebuje tudi drugi pol, potrebuje moško drugačnost. Zakaj ne bi razmišljala o bližini, o dopolnitvi, ki ne bi bila samo bežna, ampak bi trajala v času. Je to Rudi? Mogoče. Previdno bo stopala na tej poti zbliževanja, počasi okušala njene sadove, nič več ni nestrpno dekle, ki si želi moškega vsega zase in takoj. Upa, da se pred njima pne zadosten lok časa, v katerem bosta lahko odkrila ljubezen, če je to ljubezen. (Str. 170)
Ko je pomislil nanjo, ni nikoli povsem enoznačno pomislil na spolnost, vedno je imel v mislih le bližino in nekega dne bo sama od sebe prišla tudi telesnost, tisto stanje duha in telesa, ki bo vključevalo tudi dotik, ne kot dosežek, ampak kot element celote, razumevanja, pripadnosti. (Str. 148)