Hiša norčij

Osemdesetletnico legendarne ilustratorke Jelke Reichman, ki je s svojimi podobami gotovo zaznamovala številna otroštva, je založba Mladinska knjiga obeležila z izdajo antologije Rasla je Jelka in z izdajo slikanice Strašni volk izpod peresa Svetlane Makarovič in v podobi Jelke Reichamn. Slikanica Hiša norčij je sicer iz lanskega leta, a tudi ob obeh svežih knjigah vsekakor vredna omembe – ne samo zaradi ilustratorke, pač pa tudi zato, ker gre za knjižni prvenec avtorice verzov, Jelene Isak Kres.

Kdor spremlja otroško književnost, jo bržkone pozna kot prevajalko, kot avtorico pa po objavah v reviji Ciciban. V svet trdih platnic vstopa kot ustvarjalka verzov, ki so nastajali na že dane podobe, ki jih je, tako preberemo na platnici, „za svoje veselje“ naslikala Jelka Reichman. Gre za trinajst podob živali (pisana druščina so, od miši do pingvinov), otrok se pojavi le na naslovni ilustraciji, kjer odpira vrata hiše (norčij) in vanjo spušča zajca (ter bralca). Po igrivem veznem listu bralca pričaka simpatično zastavljeno kazalo, ki ga vabi k aktivnemu vstopu v knjigo – motivi, ki so izolirani iz posameznih ilustracij so umeščeni med naslov pesmi in pagino, otrok pa je povabljen, naj poišče pesmi v knjigi. Prav tako otroka nagovarja tudi uvodna pesem, Hiša norčij, in ga vabi ne samo na mišjo predstavo, pač pa, kot je moč razumeti, v knjigo nasploh: „/.../ /pridite v Hišo norčij,/vsak se lahko pridruži zabavi,/vabljeni v svet vragolij!“ Kot je razvidno že iz navedenih verzov, gre za rimano poezijo z izrazitim ritmom, kar je otroškemu bralcu oziroma poslušalcu še posebej blizu in bržkone vpliva na to, kako hitro mu verzi zletijo v uho in se tam tudi ugnezdijo. Pesmi, ki pogosto tematizirajo igro in zabavo (ples, koncert, predstava, divjanje, šport ...), so tudi same po sebi igrive, hkrati pa zna pesnica ustvariti prepričljivo atmosfero in/ali si vzeti čas za podobe iz narave: „Veter brije, gozd zmrzuje,/ mraz pritiska, sneg prši,/ kos od zime je utrujen,/ svet pod ledom dreveni.“ (iz pesmi Tjulenj Togo). K simpatičnim podobam seveda spadajo tudi simpatičen ton ali simpatične domislice, kakršen je na primer vzklik mame opice, ki je ravno sredi peke palačink: „Tristo predpražnikov,“ vzklikne znenada,/ v hiši pošla nam je vsa marmelada!“ Svet živali iz pesmi Jelene Isak Kres je otrokom blizu tudi zato, ker deloma korespondira s človeškim – opička razgrajata zato, ker je konec šole, opica mora na kolesu nositi čelado itd.

Omenjena igrivost je nekaj, kar seveda zaznamuje tudi ilustracije Jelke Reichman. Živali so namreč zvečine ujete sredi akcije (rakuni rolkajo, hrčki se podijo po kolesu, opici bobnata in igrata na činele itd.), le izjemoma so bolj statične (npr. slon, medved), vir igrivosti pa je nenazadnje tudi barvitost. Živali so upodobljene otipljivo, tako da si zlahka predstavljamo njihove mehke kožuščke itd., na vsaki ilustraciji jih spremlja kak rekvizit, pomemben element ilustracij pa je tudi ozadje, ki ima včasih dekorativno funkcijo in med drugim pokaže, ali gre za interjer ali eksterjer, kar je navsezadnje pomemben podatek za avtorico verzov. Nekatere podobe so pesnici bržkone omogočale nekoliko manj manevrskega prostora (pesem Panda je, na primer, bolj „opisovalna“), druge pa so pustile domišljiji takorekoč prosto pot, kar je Jelena Isak Kres tudi s pridom izkoristila.

Vrstni red, pri katerem najprej obstaja podoba, ki nato zaživi v besedi, se je več kot obnesel tudi v knjigi Sadje z naše ladje, kjer je, prav tako podobam Jelke Reichman, pesmi „pripisala“ Anja Štefan. Tudi v Hiši norčij so verzi in ilustracije spojeni v harmonično celoto, za katero po večini ni mogoče reči, kaj je bilo prej: beseda ali podoba.