Hiša razvajenih otrok
Žanr | pesem |
Narodnost | hrvaška literatura, slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trst, 2018 |
Založba | ZTT |
Ključne besede | Jeziki v stiku |
"Rada imam interference, / rada imam besedo človek, / nič hudega, / non fa niente, tesoro, povabim te v restavracijo ... " str. 15
“Intenzivnost besed, ki se bodo kasneje vtkale v vsako pesem, raste, kot da bi resnica obstajala,” pravi avtorica v eni izmed novih pesmi. Sicer pa pesnica, prevajalka Kravosa, Sosiča, Jelinčiča, Pahorja idr. v hrvaški jezik, profesorica na slovenskih šolah v Trstu. Gre za zgoščene, na trenutke odrezave besede, sporočilne in odmevne, vpete v intimo skozi velika družbena vprašanja današnjega časa. Pesmi so pisane trijezično, v slovenščini, hrvaščini in italijanščini, z vrivki ali v celoti. Vanje pa zajema jezik kot identitetno določilo, kot je opisal v spremni besedi Marko Kravos, upodablja svet narave in človekov destruktivni in razobličen odnos do nje, skozi pesmi se sprehodi skozi otroštvo, intuitivno se spopada z mlini na veter današnjega časa in družbe, vzpostavlja odnose z lastnim okoljem. Ironična, igriva, zdaj intimna, zdaj paradoksalna. Hipoma integralno-kosovelovska pa spet vezana na kulturne, jezikovne in geopolitične krajine gornjega Jadrana. Avtoričine pesmi so na neki način, kot reče sama v eni izmed njih, “tržaške re konstrukcije”
Objavljeno: 31.05.2018 09:35:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:47
– hiša razvajenih otrok / je ostala za zidom, / katerega bom / preskakovala, / z vsako pesmijo. / čeprav so ga rušili / že v prejšnjem stoletju, / v stoletju pred njim / in v ostalih stoletjih. / in ga bodo rušili moji otroci / in preskakovali otroci njihovih otrok. / prenavljali bodo hišo razvajenih otrok, / medtem ko bodo babice prinašale kosilo. (str. 63)
– in ko ga bodo privezali / za osamljeno drevo / in zbežali na počitnice, / ne bo nikoli žalosten. / čipirani pes ujame vedno svojega gospodarja. (str.65)
– nekdo, ki bi rad mojim otrokom bil mati. / nekdo, kogar sem imela najrajši, / vse dokler nisem postala mati. (str. 68)